Danes se nam zdi samoumevno, da imamo v mestu več možnosti potovanja od točke A do točke B. Lahko je to avto, kolo, mestni avtobus ali taksi. Včasih pa ni bilo tako, saj je bilo večino mestne zgodovine edina oblika premikanja po mestu pešačenje. Le najbolj premožni so imeli svoje kočije. Dokler se niso v začetku 19. stoletja pojavili prvi izvoščki, ki bi jim lahko rekli konjski taksisti.
Ideja plačljivega prevoza s kočijo se je pojavila sredi 17. stoletja v Parizu, se hitro preselila tudi na Dunaj, do Ljubljane, ki je tedaj imela še zelo slabo tlakovane ulice, pa je prišla mnogo pozneje. Prav zaradi ozkih ulic je mesto najprej uvedlo stološe, nosače. Ti so pod mestnim okriljem začeli delovati leta 1735 in navada prenašanja na nosilnicah se je s plemstva kmalu prenesla tudi na meščane. Tedaj je bilo v Ljubljani le kakšnih petdeset kočij, a njihovo število je kmalu zraslo.
Ko se je izboljšala še ulična infrastruktura, je Ljubljana leta 1814 dobila prvo izvoščkarsko podjetje, natančneje tri. Prvi izvoščki v mestu so bili Jože Volčič iz Šempetrskega predmestja ter Janez Musi in Jurij Šuga iz Kapucinskega predmestja. Novotarija se je hitro razširila: do leta 1822 je bilo v mestu že 27 izvoščkov s koncesijo, ki so imeli skupno 56 konj. Zato so mestne oblasti kmalu uvedle izvoščkarski red: glavni postajališči, kjer so meščani lahko najeli izvoščka, sta bili pred mestno hišo in na Novem trgu, pozneje so dodali še postajališča pred hotelom Slon, na Kongresnem trgu in pred železniško postajo.
Izvoščki so med postajališči krožili, tako da ni bil kdo privilegiran, ker bi nenehno stal na postajališčih z več potniki. V mestu je moralo biti stalno na razpolago šestnajst kočij. Vsak izvošček je imel številko, ki mu jo je dodelilo mesto, na vidnem mestu je moral imeti izobešen cenik. Potnike so lahko razvažali od sedmih zjutraj do devetih zvečer. Predvsem so morali biti do potnikov olikani, kar je pomenilo, da med vožnjo niso smeli kaditi in so morali potniku odpirati vrata. Izvoščku, ki se je neprimerno obnašal ali bil celo pijan, so lahko začasno odvzeli koncesijo. Mesto je določilo najvišjo ceno tarif, izvoščki pa so lahko vozili za nižje cene, če se jim je to splačalo.
Prepovedano je bilo prevažati mrliče
Zanimivo je, da se je cena najema razlikovala glede na konjsko moč: kočija z enim konjem je bila cenejša kot taka z dvema. Posebne tarife so bile tudi, če je šlo za vožnjo v gledališče ali na plese, dražje so zaračunali pot na železniško postajo, dodatno plačilo pa so zahtevali tudi za vsako torbo, ki je potnik ni držal v naročju. Izvošček ni bil dolžan prenašati pijanih potnikov, prav tako je lahko odklonil prevoz bolnikov z nalezljivimi boleznimi, prepovedano je bilo prevažati mrliče.
Če je za izvoščke veljalo, da so se držali omike, so večje zdrahe povzročali njihovi hlapci, ki so skrbeli za konje. Barbara Pešak Mikec v članku Ljubljanski fijakarji, objavljenem v Kroniki, časopisu za krajevno zgodovino, opisuje primere, kako so pijani hlapci bruhali po ulicah, divjali s kočijami in se pretepali, največkrat zaradi vrstnega reda na postajališčih.
Toda doba ljubljanskih izvoščkov ni trajala dolgo. Že leta 1896 so odprli prvo progo omnibusa, ki je vozil po določeni trasi, a je bil v primerjavi z izvoščki precej cenejši. Leta 1911 se je pojavil prvi avtofijakar, kot so mu rekli, danes pa bi ga poimenovali taksi. Pravzaprav sta se sočasno pojavila dva. Pavel Stele, ki je bil dolga leta izvoščkarski hlapec, nato pa tudi sam izvošček, si je poleg dveh kočij omislil tudi vožnje z avtomobilom. Mestna oblast mu je to dovolila, saj je bil tudi izučen mehanik, mu dodelila postajališče pred mestno hišo, na avtomobilu pa je imel registracijo J23. Drugi lastnik avtotaksija je bil Ivan Kenda, ki je imel hotel v Tivoliju, kamor izvoščki niso radi vozili, zato je kupil avtomobil, da bi lahko prevažal svoje goste in še koga drugega.
Avtotaksiji so počasi, a zanesljivo s cest izrinili izvoščke, ki so sicer še prevladovali v času med obema vojnama, toda leta 1938 je bilo v mestu že 41 avtotaksijev, ostalo pa je le še sedem izvoščkov. S koncem druge svetovne vojne je poklic izvošček v Ljubljani popolnoma zamrl.
