Smrt udarila v srce mesta glasbe

Tarča ni presenetljiva

Manchester Arena leži v zgornjem kotu Severne četrti. Gre za sodoben objekt, v katerega lahko vstopiš z več strani. Nadaljuje se v postajo Victoria Station, eno od dveh najbolj prometnih v Manchestru in okolici. V bližini je tudi Hard Rock Cafe, priljubljeno zbirališče predvsem turistov, najstnikov in hipsterjev, medtem ko lokalni prebivalci pretežno visijo v pajzljih (Castle Hotel) v umetniški severni četrti ali tipičnih angleških pubih takoj za vzhodno obvoznico; študentje pa v klubih v okolici Akademije, kjer je Peter Hook (Joy Division, nekdanji New Order) pred časom odprl The Factory 251. V tem klubu in nekaterih drugih legendarnih koncertnih prizoriščih se pretežno zbira punkovska in novovalovska generacija, medtem ko je Manchester Arena, mogočna zgradba na klančku proti železniški postaji, rezervirana za prireditve s precej večjim dometom: Lady Gaga, Robbie Williams, U2, Metallica, Radiohead… Nekako je bilo torej pričakovati, da če se bo nekaj takšnega zgodilo, se bo prav tu ali v bližnjem nakupovalnem središču Arndale.

Ira je del Manchestra zravnala z zemljo, a prej poslala opozorilo

V zadnjem času sem v pogovorih pogosto omenjal, da Manchester vidim kot odlično tarčo za teroristični napad. Ne znam opisati, zakaj, a slutnja je bila zelo intenzivna. Na žalost se je uresničila. Mesto je enostavno dihalo po svoje, s polnimi pljuči živelo celonočno življenje, vsa dnevna pozornost pa je bila povečini namenjena velikopotezni obnovi središča. To je namreč že nekaj let eno samo ogromno gradbišče, kjer morajo mimoidoči dejansko paziti, da jim na glavo ne pade kakšen izgubljeni zidak ali da se ne spotaknejo in padejo v odprtino na tleh. Edini docela obnovljen del mesta je Corporation Street med Arndalom in ulico manjših trgovin. Irska republikanska armada je leta 1996 ta del mesta dobesedno zravnala z zemljo, vendar je prej obvestila pristojne organe, da so ulico evakuirali. Žrtev ni bilo.

Napad na ljudi in na duha mesta

Sinoči je bilo drugače. Nič hudega sluteča mladina (v spremstvu staršev) se je vračala s koncerta najstniške zvezdnice Ariane Grande, ko je počilo. Šok, kaos, otrplost. »S kolesom sem se vračal s koncerta Stewarta Leeja, ko je zazvonil telefon. Navadno se ne javljam, a ko me je preletel policijski helikopter in prehiteli rešilci, sem vedel, da je nekaj hudo narobe,« je povedal Robb, pevec legendarne punk skupne The Membranes. »Nisem mogel verjeti prijateljevim besedam, ko mi je povedal, kaj se je zgodilo. Vendar so bile takrat informacije še skope, ne tako tragične kot v tem trenutku. To je eden najtemnejših dni v zgodovini popularne glasbe, v Manchestru prav zagotovo,« je sklenil jutranji vtis.

S tem se lahko povsem strinjamo, vprašanje je, kako bo zdaj v mestu, kjer je vladalo zaupanje. Tudi na prireditvah. Sem in tja kakšen pretep razgretih glav, to je bilo pa tudi vse. Varnostniki so bili večinoma zabavni in nevsiljivi. Tudi ob obisku Manchester Arene ni bilo pretiranega maltretiranja in preverjanja, kaj ima kdo s seboj. V tem trenutku – vsaj po informacijah, ki jih berem – je bila tovrstna varovalna politika presneto pomanjkljiva.

Ko sem za konec še vprašal Johna, kakšne bodo posledice napada, mi je odvrnil: »Scena se bo pobrala, a nekaj je jasno: varnost na prireditvah bo postala za marsikoga nadležna.« Kot večkratni povratnik v mesto se sprašujem, kako bo tragedija vplivala na obiskovalce koncerta. Govorim o vzdušju, ki se ga ne da opisati. Domov si prišel s počenimi glasilkami, polit od piva, pohojen od poga, a s širokim nasmeškom, da si bil priča enkratni koncertni izkušnji.

Napadli so Manchester, napadli so moje mesto. Stvar je postala osebna!