A Lana, sicer članica osnovnošolskega zbora, ima za težavo poseben recept. »Res je, da je na koncu pesmi težko, vendar pa meni pomaga, da treniram tudi karate. Kako pomaga karate? Pomaga! Pri karateju moraš biti glasen. Ko udariš moraš zavpiti. In to mi pride prav pri pesmi,« je dejala mala iznajdljivka, zadovoljstvo nad njenim odgovorom pa so sočasno pokazale tudi Sumaja, Ela in Hana. Njene sošolke.
Peto leto zapored sta zakonca Franci in Mateja Lavrič organizirala petje pesmi po vsej deželi. Kot neke vrste odpustek, bi se dalo presoditi. »Sicer delujeva v marketingu oziroma v oglaševanju, kar je posel za denar, to akcijo pa izvajava zgolj zato, da bi širila pozitivno idejo,« pove gospa Lavrič. Na 50 lokacijah se je letos pelo, sodelovalo je pa okoli 5000 ljudi. Tudi na Dunaju, v Berlinu, na Poljskem in na Reki.
»Na Dunaju je pela moja prijateljica, na Poljskem je bila to mama saksofonistke, ki je igrala na ladjici, ki je plula po Ljubljanici, v Berlinu je zapelo dekle, ki je sicer članica pevskega zbora iz Trzina in ni mogla sodelovati doma, na Reki se je prijavil pa fant dekleta, ki je velika ljubiteljica pesmi in jo je hotel na ta način presenetiti,« pojasni gospa Lavrič.
Avtor napeva Tadej Dejvi Hrušovar, nekoč šef Belih vran, potem pa skupine Pepel in kri, ki so s to pesmijo leta 1974 na tekmovanju za pesem Evrovizije zastopali Jugoslavijo, je bil dopoldne navzoč na OŠ Valentin Vodnik, popoldne pa je v Cerknici, na neke vrste osrednji prireditvi, nastopil tudi s skupino Pepel in kri. Kako in kdaj je pesem nastala, ga vprašamo. »Leta 1974 sem študiral za zadnji izpit na pravni fakulteti. Mednarodno zasebno pravo. Čakala me je že služba, načrtovan pa sem imel tudi odhod v JLA. Memoriziral sem učno gradivo in očitno se mi je zaradi pritiska ob študiranju v glavi pojavila melodija. Kakor da sem zaradi intenzivnega študija šel v neko višjo sfero. Pesem se je pojavila kot nekakšen angelski glas. Direktno in takoj, na papir poleg študijskega gradiva, sem jo prevedel v notni zapis, da je bila zapisana.«
A zadnji izpit je Hrušovar padel. »Profesor je bil preprosto hudoben. Ko me je spraševal, je gledal skozi okno in me nasploh ignoriral. Rekel sem mu, da se je več kot očitno odločil, da ne bom postal pravnik, zato sem izvlekel indeks, ga položil na njegovo mizo in zapustil fakulteto. Za zmeraj. 25 let je bil moj indeks potem deponiran na pravni fakulteti,« je povedal Hrušovar.
A nič ne de. Približno leto zatem, ko je pustil indeks na fakulteti, je pesem, ki jo je porodilo mednarodno civilno pravo, Hrušovarja dokončno proslavila in ustoličila kot pop avtorja. In mu prinesla alternativni poklic. Besedilo je napisal Dušan Velkaverh, ki je Hrušovarju, ki je v tistem času služil vojaški rok, tudi predlagal, da bi se s komadom šlo na Evrovizijo. Na jugoslovanskem izboru za evrovizijsko popevko je nastopil v uniformi JLA, na izbor v Stockholm pa je odpotoval šele po izrednem dovoljenju generalštaba vojske. Za pesmijo, ki govori o dnevu, ki ti da in vzame vse, torej v resnici stoji leto, ki je bilo v življenju avtorja podobno usodno.
