Če danes nimamo ljudi, ki bi nam znali ponuditi zabavne oddaje (česar absolutno ne verjamem), počakajmo in sprejmimo v zapolnitev temu odmerjenega časa kaj iz drugih TV-hiš, kjer znajo biti hudomušni, zabavni in predvsem satirični ter pamfletistični glede na čas, ki ga živimo. Prav na tovrstno zelo koristno družbeno satiro bi rad spomnil. Ta prinaša veliko več kot resničnostni šov, ki ga imamo kar pogosto že v našem parlamentu. Ta hip postajam jugonostalgik, a spomnimo se beograjskih nadaljevank, kot je bilo Gledališče v hiši, hrvaškega Dudeka in še kopice drugih tovrstnih oddaj, vse od rojstva televizije naprej. No, pa saj smo tudi Slovenci imeli svoje Ježke. Naj vas spomnim na časopis Pavliho, ki je bil razprodan tudi ob največji nakladi. Veliko vlogo je imel v družbeni preobrazbi slovenskega človeka. Ustvarjali so ga družbeno angažirani ljudje z razkošjem v glavi in ne ceneni »hecarji«.

Danes se zgodba nadaljuje. V naše domove je vstopila serija Kdo bi vedel. Prav nobene spremembe ni na bolje. Žal mi je preresnega voditelja, ki mora brzdati dva že po naravi prismuknjena »podizvajalca«, ki bi bila rada klovna, pa jima to v nobenem pogledu ne uspeva. Slabo kopirani stari tuji vzorci ne morejo zagotoviti uspešnosti. Sestavljalec vprašanj bi tudi lahko kdaj pogledal v priročni leksikon, če ne ve toliko, kolikor bi moral vedeti vprašani. Primer: v Nevljah pri Kamniku so leta 1938 našli okostje mamuta, ne mastodonta. Replika tega je v muzeju na Velenjskem gradu. Nihče od prisotnih ga ni popravil.

Petkrat na teden nam ponudijo polurno razvedrilo Vem. Vedno se mi zasmilita oba dobra voditelja, ki sta pogosto v zadregi, saj je na zaslonu skrpucalo, ki je mimo vseh pravil križanke. Je pa zelo opazno razsipanje denarja za to modrovanje, saj lahko reševalcu v petih nastopih prinese kar 2500 evrov. Za primer: težja celostranska križanka v časopisju je »vredna« le kakšnih 100 do 200 evrov, in to le v primeru srečnega žreba, ki pa je ena proti nekaj tisoč.

Podobno je z umotvorom Taxi, ki pa razen simpatičnega Jožeta ne daje drugega razvedrila. Še vedno se čudimo, da mu do danes policija ni vzela vozniškega dovoljenja in zaplenila vozila. Saj se šofer ne bi smel niti po telefonu pogovarjati! Pač, »TV nismo vzgojna organizacija«.

In še eno zelo resno vprašanje: lahko davkoplačevalcem poveste, koliko vsako leto staneta Ema in Pesem Evrovizije? Vse od studijskih priprav do najema, nastopov, scenografije na Gospodarskem razstavišču, prevozov, bivanja. In kolikšen je ta odstotek od celotne porabe denarja, ki ga ima letno na voljo slovenska TV?

Morda bo na to vprašanje lahko dal odgovor novoizvoljeni generalni direktor, saj bi bila to najboljša konsolidacija za zasedanje tako odgovornega položaja.

Jože Centa, Ljubljana