Je to res napredek?

Spremljal sem oddajo o vedenjski razliki med psom in mačko. Če pridete s psom v tujo hišo (psu neznano), bo sicer prisrčno pristopil in »pozdravil« vse prisotne, toda vrnil se bo k lastniku in se ulegel zraven njegovih nog. Za psa se svet vrti okoli njegovega lastnika, saj tam najde varnost in smiselnost svojega obstoja. Ko je v oddaji nekdo, ki je neznan psu, počepnil in ga povabil k sebi, se je pes sicer odzval, prišel k človeku in se nato takoj vrnil k lastniku ter zavzel svoje mesto. Pes potrebuje »višjo silo«, na katero je navezan in mu usmerja življenje. To je tudi smiselno, saj ga lastnik hrani, pelje na sprehode, skrbi za njegovo zdravje in tudi čustveno sta navezana. Brez teh vzpodbud je vprašljiva potreba psa po »višji sili«.

Kako se je v tej oddaji vedla mačka v podobni situaciji? Najprej je hotela spoznati novo okolje. Prehodila je celotno stanovanje. Izogibala se je ljudem in tudi lastniku. Na nobeno vabilo, da se približa človeku, ni reagirala. Hotela je ugotoviti, kako bi se v tem novem okolju dalo udobno in samostojno preživeti. Ni potrebovala nobene »višje sile«.

Preidimo sedaj na vedenje človeka v okolju planet Zemlja.

Želim vam ponuditi razliko, ki je po navadi ni v razpravah na to temo. Nobena žival ne potrebuje kakšne izmišljene »višje sile« ali imaginarnega bitja, ki bi se ga bala in ga morala častiti, ne da bi imela koristi od tega. Živali upoštevajo samo konkretne grožnje, ne pa izmišljenih. Človek pa je v svojem razvoju »napredoval«. Za svoje razlage sveta si izmišlja nadnaravna bitja, ki jih imenuje bogovi, ki so osnova za posamezna verstva. Bogovi žive in umirajo s svojimi verniki. Ko slednjih zmanjka, bogovi preidejo v mitske zgodbe, ki jih je zanimivo brati za »lahko noč«. Zanimiva je paleta različnih domislic o božanstvih, ki jih propagirajo posamezna verstva. Mnogi med njimi častijo veliko božanstev.

Budisti ne potrebujejo božanstva (edina vera brez boga), kristjani se zadovoljijo z enim bogom. Tudi muslimanom zadostuje samo eden – Alah. Osamelca sta seveda vsemogočna, saj morata nadomestiti mnogo drugih. Nisem zasledil trditve, da sta zadnja dva en in isti bog. Če bi bil eden za obe veri, potem verjetno ne bi dovolil, da se oboji njegovi verniki tako »veselo« med seboj pobijajo.

Če bi slučajno v svoji psihični neiznajdljivosti potrebovali kakšno vero, je škoda, da med to pestro izbiro ver ne morete izbrati svoje. Vera je vedno vsiljena, največkrat otroku, ko je še v zibki. Tako verstva preživijo dlje časa. Ali je to prednost ljudi, da svoje upe prepustijo kakšnemu božanstvu, mu pošiljajo svoje prošnje v obliki molitev in tudi s prispevanjem darov tuzemskim predstavnikom božanstva? Živali ne potrebujejo nobenega božanstva. Ali ni to bolj naravno?

Navedel vam bom še eno razliko med človekom in živaljo.

Pomemben katoliški cerkveni mož je že davno tega pomislil, da čeprav po cerkveni razlagi nebesa ponujajo dušam vernikov stanje večne blaženosti in užitka, sama po sebi ta niso dovolj privlačna. Duše morda lahko celo dolgčas razjeda. Zato se je domislil, da bi nebeškim dušam dodali še užitek, da gledajo, kako se v peklu cvrejo duše grešnikov. To naj bi bil božanski užitek bogu všečnim dušam in bi bile bolj ubogljive v tuzemskem življenju. No, ni vam treba čakati na smrt, da bi vam vaša duša uživala v gledanju mučenja drugih, saj je že v sami človeški naravi, da brez kakršne koli eksistencialne potrebe z užitkom muči živali ali celo človeka.

Ali je to res »napredek« v primerjavi z živalmi? Za živali pravimo, da so krvoločne, toda nikoli ne ubijajo druge živali ali celo človeka zaradi užitka, temveč le za svoje preživetje in varnost, in nikoli z mučenjem, temveč na najkrajši možen način. Druge primerjave med ljudmi in živalmi lahko najdete v mnogih publikacijah. Jaz sem vam omenil samo ti dve, ki se radi izmuzneta resnim razpravam.