Te dni bo po vrtovih v Slovenji zacvetel volčji bob. Njegova značilna storžičasta socvetja bodo v različnih barvah krasila cvetlične grede. Ta trajnica je bila nekoč zelo cenjena in res skoraj ni bilo cvetličnega vrta, na katerem ne bi rasel vsaj en volčji bob. Potem je dolgo veljal za zastarelo cvetlico, zdaj pa se ponovno vrača v modo. In to z dodatkom: nekatere sorte volčjega boba so postale priljubljena stročnica. Iz njih izdelujejo celo vegemesnine, kar je še posebno cenjena uporaba te rastline v Nemčiji. Kajti volčji bob je natanko to, kar pove njegovo ime – bob oziroma natančneje sorodnik boba.
Lupinus ali lupin, kot je drugo ime za volčji bob, spada v rod stročnic, v družino metuljnic. Poznamo več kot dvesto vrst lupinusov, od katerih jih največ raste v Južni Ameriki, pa tudi v Sredozemlju in Afriki. Volčji bob je navadno trajnica, in to zelo robustna in trpežna trajnica, ki preživi na soncu in revnejših tleh. Prav tako kot druge stročnice bogati zemljo, saj iz zraka veže dušik. Ko kali, bi lahko rekli, da s svojo brezkompromisno rastjo konkurira plevelu. Prav tako je samosevna rastlina, zato vestni vrtnarji na vrtovih redno odstranjujejo stroke s semeni, da se volčji bob ne bi razsejal po vrtu. Še posebno zato, ker ni rečeno, da bodo nove rastline enake, kot je oboževani hibrid, ki že raste na gredici. Med okrasnimi trajnicami je najbolj razširjen mnogolistni volčji bob (Lupinus polyphyllus) in njegovi hibridi, ki so večinoma modre barve. Ta zraste do metra visoko, cvetovi socvetja pa se odpirajo postopoma, tako da rastlina dolgo cveti. Obožujejo jo žuželke, predvsem čmrlji in metulji, zato je obvezna rastlina na vrtovih, ki želijo biti medonosni. Na socvetju se razvijejo stroki, v njih pa seme. In tu preidemo v kulinariko.
Beli lupus za vege meso
Večina volčjih bobov ima sicer strupeno seme, a nekaj jih je, ki so užitni. Inki so v prehrani uporabljali sorto Lupus mutabilis, nam bližji Rimljani pa beli volčji bob (Lupinus albus), ki ga v Sredozemlju še vedno gojijo kot hranljivo stročnico. V nasprotju z drugimi lupini je ta sorta enoletnica, razlikuje pa se tudi po tem, da je njeno seme sladko, medtem ko je seme večine drugih lupusov grenko. Seme belega lupina ne vsebuje strupenih alkaloidov. Zgodovina gojenja belega volčjega boba v prehrani sega v stari Egipt, izjemno priljubljen pa je bil tudi v stari Grčiji in Rimu. V Egiptu seme volčjega boba še vedno prodajajo kot ulični prigrizek, namenjen grizljanju podobno kot sončnična semena. Podobno ga še vedno radi grizljajo na Kreti, pa tudi v Španiji in na Portugalskem.
Čeprav gre za staro evropsko stročnico, pa ji napovedujejo svetlo prihodnost. Bila naj bi celo tako hranljiva kot soja, zato jo že predelujejo v moko, napitke, tofu in druge proteinske nadomestke.
In kot rečeno je postal zelo iskana sestavina vegetarijanskih mesnih izdelkov, saj se z njegovo uporabo menda lahko najbolj posnema okus mesa.
