Skoraj poletno vreme in zahteven poligon, na katerem je bila potrebna močna koncentracija, sta danes v Tacnu pod Šmarno goro poskrbela, da so bili obrazi policistk in policistov na motorjih močno prepoteni, ko so sneli čelado. »Biti policist motorist je vedno bolj naporno. Promet je vedno gostejši in vedno več je udeležencev v prometu. Danes poudarjamo predvsem to, da je dober voznik policijskega motorja tisti, ki zna dobro predvidevati različne situacije in preprečiti nesrečo. Če misliš, da znaš vse, se motiš – to pa pomeni, da te prej ali slej čaka ovira, ki je ne boš zmogel,« nam je po opravljeni vožnji v sklopu letnega preizkusa policistov motoristov na poligonu policijske akademije pripovedoval koprski prometni policist Dario Benčič. Včerajšnji preizkus je bil zanj zadnji, saj po 35 letih dela v policiji konec decembra odhaja v pokoj.
»Za mojo generacijo je bila velika čast priti k prometni policiji in voziti motor. Danes žal ni več tako. Tisto so bila leta, ko si si sam težko kupil motor, danes pa lahko dobiš dober motor že za nekaj tisoč evrov. Zanimanje za prometno policijo upada. Lepo je videti motorista poleti na motorju, toda obravnavati prometno nesrečo pet ur na soncu in v kombinezonu… Včasih smo že na meji, ali bomo zdržali. Pa tega ne govorijo moja leta, mladi imajo enake težave,« nam je pojasnil koprski prometnik, ki je tudi inštruktor varne vožnje in že 25 let poučuje mlade policiste. »Rezultate imamo dobre. Že 20 let ni bilo hujše prometne nesreče,« je pohvalil kolege in hkrati priznal, da se mu je v dolgoletni karieri vsaj dvakrat že »zavrtel filmček nazaj«, ko se je znašel v skrajni situaciji. Vendar mu je uspelo zvoziti brez prometne nesreče.
Kakšna sklopka se tudi zažge
Danes so morali policisti voziti med številnimi stožci dveh velikosti. Na njih so bile za nameček teniške žogice, ki so s stožca padle že ob dotiku. Z okoli 300 kilogramov težkimi motorji BMW R 1150 RT in R 1200 RT, ki jih uporabljajo predvsem na avtocestah in regionalnih cestah, so morali policisti med drugim zapeljati tudi pod nizko letvico, teniško žogico vzeti in nato odložiti na nekakšni polički ter na koncu precizno ustaviti ob dveh letvicah. Spodnje so se morali dotakniti s sredino kolesa, tako da je padla na tla, druga, višja, pa je morala ostati na svojem mestu. Med temi in drugimi ovirami so morali ves čas vijugati. Najboljši so progo prevozili prej kot v 55 sekundah, ocenjevalci pa so upoštevali tudi, koliko ovir so podrli. Tokrat so torej tudi policisti prejemali kazenske točke.
»Motorji so pod velikim pritiskom. Predvsem zavore in sklopka. Na tekmi se včasih tudi kakšna sklopka zažge,« nam je o veliki tekmovalnosti policistov povedal Andrej Ošlak, vodja letnega preizkusa s Policijske akademije. Letni preizkus je bil letos prvič po petih letih. »Zadnja leta je bilo kar nekaj težav glede opreme, predvsem motornih koles – te težave so bile finančne –, nato je prišla begunska kriza in so morali policisti opravljati druge naloge,« nam je pojasnil Ošlak in dodal, da se je stanje z zadnjimi nakupi opreme izboljšalo.
Lani so z motorji prevozili 452.371 kilometrov, kljub temu pa so bili udeleženi le v petih manjših prometnih nesrečah.
Breme najhitrejšega
Slovenska policija ima trenutno 231 policistov motoristov, v spomladanskih in poletnih mesecih je polno aktivnih 150 do 180. Med njimi so tudi policistke. »Ko sem leta 2005 prišla k prometni policiji, sva bili samo dve motoristki, zdaj pa nas je vedno več,« nam je pripovedovala primorska prometnica Nataša Marinac, medtem ko so njene kolegice vozile med stožci. Danes je v Tacen prišlo pet prometnic, vendar se Marinčeva tekmovanja ni udeležila. Preden je prišla k policiji, je imela doma le skuter, vedno pa si je želela voziti tudi motor.
Kot največjo prednost policistov na motorjih Marinčeva pričakovano izpostavlja večjo mobilnost. »Pri nas na Obali je veliko zastojev in kolon, skozi katere se motorist lažje prebije in je zato prej na kraju nesreče. V teh primerih pa moraš biti izjemno pozoren. Oči moraš imeti spredaj in zadaj,« nam je pojasnila. Prav ta prednost pa je tudi največje breme. »Najtežje je obravnavati najhujše prometne nesreče. Ker si pogosto prvi na kraju, vidiš in slišiš marsikaj. To je psihično zelo naporno,« pojasni najtežji vidik svojega dela.
