Zato naj se slovenski bralci prek tega medija in v okviru javnega zavoda RTV Slovenija prepričajo tudi s poslušanjem, prebiranjem, gledanjem in širjenjem ustavnih vsebin, ki verske vsebine kot zasebno sfero zelo enoznačno določajo – poleg prvega in drugega odstavka člena 7 Ustave RS, ki narekujeta dosledno ločitev države od religije. Tako denimo njen prvi in drugi odstavek člena 41 (svoboda vesti) določata (citiram): »Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno. Nihče se ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja.«
Ultimativen pristop treh pobudnikov, ki malodane zahtevajo od javnega zavoda RTV Slovenije (raz)širjenje verskih vsebin in verske glasbe, štejem ne samo za vsiljevanje, marveč tudi za nasilno spodbujanje in razpihovanje njihovih prepričanj, kar še posebej prepoveduje prvi odstavek člen 63 slovenske Ustave (citiram): »Protiustavno je vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti.«
Citirani ustavni določbi tako dodatno potrjujeta, da »konfesionalne vsebine ne morejo biti del javnega prostora, niti del državne ali lokalne oblasti«, kakor je zapisal Brane Virant, Kranj, v svojem pismu (Dnevnik, 19. maja 2017). In tudi ne del prostora oziroma nalog nosilcev javnih pooblastil, dodajam jaz.
Da o nasilju nad mojim sluhom, glasbenim okusom itd. sploh ne govorim in še manj pišem.
Ida Čuden Rebula, Sežana
