V prestolnici smo bili priče mučnemu debaklu – Roccovemu Fideliu. Nihajem ljubljanskih opernih sezon se ne čudimo več. Če odseva režija (tudi) režiserjevo osebo, bi po izdelku (z blagoslovom hišne dramaturginje Tatjane Ažman) lahko sklepali, da vodi ustanovo infantilna raztresenost, prepletena s folie à deux. Opero osvoboditve in njen moralni kapital je pomendrala impotenca, napihujoča se z bedaštvom pubertetniškega formata. Otrobi »koncepta« (začenši z ukinitvijo v resnici nujnih dialogov) so ukradeni pri Guthu in Flimmu, »erotizirana akcija« pa je Roccova. Zasebne transvestitsko-sadomazohistične sanjarije seveda nimajo kake pomenotvorne vrednosti, iz uprizoritve pa ni razbrati, kaj so nastopajoči in kaj veže/žene partiturne točke. Odgovornim namenjamo kratko devizo: odstranite(v) Rocca.
Del malignega kroga je tudi Jaroslav Kyzlink. Dirigent ne razume kočljive strukture opernega slavospeva, ki se sam osvobaja spon (vkoreninjenosti v singspiel). Ob tehnično dokaj urejenem orkestru smo od začetka do konca poslušali enako hiteče nizanje taktov, zapolnjenih s pevsko monotonostjo; nekaj dramsko razvojnega naboja je vseboval le kvartet v drugem dejanju. Ob boljšem, oblikujočem dirigentu bi bile lahko nekatere poustvaritve več kot primerne (Aljaž Farasin, Jože Vidic, Peter Martinčič, morda tudi gost Jaroslav Březina). Soprana ponujata žal le perverzijo. Urška Arlič Gololičič vokalno nespametno prekriva mladostniško Marcelinino vlogo s temno masivnostjo, včasih z ostrimi robovi. Leonora, zaupana Urški Breznik, ostaja s pevkinim nepristojnim, zbitim tkivom brez nadgradnje linij, ponižana k ploskosti kake obrabljene subrete (srednja lega), h grlenim prebojem dna in k nasilnim, delno nižajočim izpostavitvam.
V Mariboru pa je po Wagnerju sledil Šostakovič. Lady Macbeth Mcenskega okraja podobno kot Fidelio obsoja tiranstvo, a brez pravičniškega idealizma. Skladatelj ob odrski drastiki in katarzičnosti protagonistkinega propada sočutno izpostavlja žensko pravico do ljubezni. Režija Gaborja Tompe je prinesla zunanjo premestitev dejanja v decentno označeno sodobnost, sicer pa je – izogibajoč se skrajni naturalistični ostrini – predvsem natančno izrisovala celotno osebje, od glavnih vlog do »kolektivov«. Operni zbor je še zlasti v igri dosegel zgodovinski uspeh. Škoda, da je Tompa privzel tuje mizanscensko žarišče (»kletka«) in uprizoritveni finale; ta se zdi vprašljiv že pri samem Kušeju.
Vzpostavitev pravih zvočnih razmerij in dramske kontinuitete med skladateljsko značilnimi glasbenimi kosi je v Lady Macbeth težavna naloga. Dirigent Farhads Stade je ostajal pri okvirni solidnosti (občasno premalo izenačeno delovanje orkestrskih skupin, na preme energične odseke osredotočena izrazna pozornost orkestra). Predstava se odlikuje z galerijo teatrskih upodobitev. Petja Ivanova je podala osebno, nekoliko bolj prosojno, a vendar nepričakovano intenzivno kreacijsko različico Katerine, navdušujoče celoviti Ivan Momirov pa zapeljivega pridaniča Sergeja. Zablesteli sta odrski pojavnosti Jakija Jurgca (zatiralski Boris zajetne postave, a brez basovsko zgoščene nižine) in Uroša Dolška (astenični Zinovij). Izmed epizod je treba omeniti vsaj karakterni dragulj Martina Sušnika (Zapiti kmet).
