Na Balkanu sem prvič in tukajšnja kultura mi je relativno poznana, tako kot begunci, ki jih bom obiskala, sem v popolnoma drugem kulturnem okolju. Prihajam iz države, v kateri je štiri milijone prebivalcev, od tega 1,7 milijona beguncev. Imamo svoje težave, svoje dobre in slabe plati, zato računam, da bomo medsebojne razlike verjetno hitro sprejeli.
Je humor, povezan s klovnovstvom, dovolj univerzalen, da deluje v tako raznolikih okoljih?Smeh je univerzalen jezik. Najboljši način za spoprijemanje z grozotami sveta, v katerem živimo, je, da se jim smejimo, da na to pogledamo z druge perspektive. Šale se razlikujejo, a to, kar nas združuje, čemur se smejemo, je večje, kot si mislimo. Obstajajo klovnovski prizori, ki delujejo povsod in za vse. Ne glede na okolje. Skeč Mrtev ali živ, ko se en klovn pretvarja, da je umrl, drugi klovni pa žalujejo, je že tak. V njem se igramo s smrtjo, nasiljem, nasilništvom, ljudje pa se temu smejijo, ker prepoznajo situacijo, četudi jo vidijo z drugega zornega kota. Klovn v tem prizoru umre, potem pa nad njim joka drug klovn, ga prime za roko, a roka ostane v zraku. Klovni se prestrašijo in poskušajo roko pospraviti, pa se dvigne druga, pa potem še noga in tako naprej. Gre za igro o smrti in deluje. Vsakič.
Kot kakšni rudarji, ki zaradi nevarnosti svojega dela razvijejo še posebno črn smisel za humor?Seveda. Odraščala sem med državljansko vojno v Libanonu in vse naše šale so o smrti ali nasilju in očitno je to del okrevanja. Imaš dve možnosti: ali si depresiven in sediš v sobi ali pa greš ven in nadaljuješ življenje in se poskusiš stvarem smejati, a hkrati načrtovati boljše življenje. Jaz sem izbrala ukvarjanje s klovnovstvom.
Bi mi povedali kakšen temačen libanonski vic?V Libanonu, ko ti je nekdo res všeč, rečeš: Oh, želim si, da bi me lahko pokopal. Dobesedno. Vsakdan je temu primeren, pogovarjamo se o smrti, o nasilju na drugačen način. Ko govorimo z begunci o najglobljih čustvih, o res žalostnih življenjskih dogodkih, se na koncu vsi smejimo. In to je dobro. Otroci so mi pripovedovali zgodbo o kombiju, a so vanjo projicirali vse, kar so videli med vojno v Siriji: pobijanje, zapore, trupla, vse to so v zgodbi projicirali nase. Na primer: porezal sem si roko, nato pa je prišel pes in pojedel moje drobovje. Med pripovedovanjem so mi opisovali vse te gnusne stvari, in se medtem smejali. Kot da se je v tej zgodbi nakopičila vsa travma, vse, kar so videli, nato pa so se temu smejali. Naj nam bo to všeč ali ne, ali je to zdravo ali ne, tako ti otroci živijo.
Katere stvari begunci najbolj pogrešajo?Najbolj pogrešajo slavja. V Siriji so bili vajeni življenja v skupnosti in to jim zdaj manjka. Recimo, da pridem na obisk, ne da bi se prej napovedala. Ali da skupaj kuhamo in si delimo hrano. Ali da gremo med ramadanom na sprehod do 3. ure zjutraj.
Ko ste bili majhni, ste se 13-krat preselili. Kako ste se sami spopadali s tem, da vaš dom ves čas zgineva?Ko sem se rodila, se je vojna že začela, tja, kjer smo živeli, so prišli Izraelci, zato smo se veliko selili. Zame je bil največji problem, da nisem imela prijateljev, zato sem si dva preprosto izmislila. Moji starši so bili prepričani, da sem najbolj zmešana v družini, ampak to je bil moj način spopadanja s situacijo. Po koncu vojne, imela sem devet let, pa sta ta dva prijatelja kar naenkrat izginila. Z njima sem se igrala na balkonu, ven je prišla moja mama, pogledala sem jo in ona se je nasmehnila in takrat sem si rekla: Sranje, ta dva otroka ne obstajata. Samo v moji glavi sta.
Vidite v begunskih otrocih sebe?Ne, jaz sem imela srečo, vedno smo se selili v druge hiše znotraj lastne države. Si se pač preselil k bratrancem. Včasih nas je bilo res veliko v majhnem prostoru, ampak čutim, da sem imela precej več sreče kot ti otroci. Jaz sem lahko nadaljevala šolanje, nisem imela težav s papirji, ni mi bilo treba zapustiti države. Ta vojna zdaj pa je onkraj tega, kar si znamo predstavljati. Ti otroci nimajo prihodnosti in mislim, da je to najhuje od vsega.
Lahko umetnost začasno blaži to stisko, ste glede tega optimistka?Seveda sem. Saj sem klovnesa (smeh). Čas v taboriščih teče drugače, ljudem je dolgčas, ker so brez osnovnih stvari, in ko pridemo mi, se vsaj za tisto uro vzdušje spremeni. Glasba, slikanje, gledališče, pripovedovanje zgodb nam dajejo radost, način, da se izražamo, hkrati pa je umetnost, ki jo postaviš v prostor, še posebej če gre za konfliktno območje, vedno tudi politična izjava.
Povabili so vas na Svetovni gospodarski forum v Davosu. Kakšen je bil namen tega srečanja?Povabili so 40 različnih umetnikov, ki si prizadevajo za spremembe na bolje. To so velike besede, vem (zavije z očmi, op. p.). Mene so povabili, ker uporabljam umetnost v stiku z begunci. Tam sem govorila o svojem obisku Lezbosa, o pomembnosti igre, zavetišč, vodila pa sem tudi klovnovsko delavnico. Sliši se nepomembno, ampak ljudje, ki pridejo v Davos, so milijonarji in seveda ne poznajo razmer na terenu. Zato so bili ob mojih pripovedovanjih šokirani.
Sem s svojim obiskom sprožila kakšno spremembo, vplivala na krizo? Verjetno ne. Ampak tam sem bila pet dni z 2500 ljudmi in moja misija je bila, da jim povem, kaj sem videla na terenu. Seveda nas te stvari presegajo. A pomembno je, da smo povsod. Nikoli ne bom nehala delati na terenu, ker se tu resnično nekaj ustvari, ampak nekdo mora o tem tudi poročati in te zgodbe prenesti naprej.
