Sara Hrašar, ki obiskuje tretji letnik Gimnazije Celje Center, je zelo vsestransko dekle. Poleg tega, da se pridno uči za šolo, se v prostem času strastno spopada s številnimi konjički. »Filatelija me zelo zanima, zelo rada berem in gledam filme, najbolj pa uživam v naravi. Po napornem učenju s tekom izženem iz sebe vse pritiske, ki se čez dan nakopičijo v meni,« pripoveduje zgovorna 17-letnica.
»Že zdaj vem, kam me bo nesla študijska pot. Najbolje bi bilo, če bi mi uspelo priti na farmacijo, če ne, pa bo v redu tudi laboratorijska biomedicina ali kemija. Že od otroštva me je vleklo v bolj naravoslovne vode. Mama mi je morala kupiti mikroskop, moje igrače so bile epruvete in pipete. To je tisto, kar bi v življenju rada delala profesionalno.«
»Spremeniti moram svet«
A četudi bi se kar koli zalomilo, za Saro ni skrbi. Že zdaj ima razvito podjetniško žilico, ima svoj prodajni izdelek, delovne navade in velike ambicije. »Ves čas imam v glavi mantro, da moram spremeniti svet. Ko sem bila še majhna, sem ves čas s seboj nosila zvezek, v katerega sem si zapisovala ideje, ki bi lahko izboljšale življenje ljudi. Ko sem bila na predstavitvi Ustvarjalnikovega krožka, me je Matija Goljar tako navdušil, da sem rekla: 'To je to. Moram priti zraven, moram se preizkusiti.'«
Podjetnost v genih
Nekaj osnov podjetništva, zlasti prodaje, se je Sara naučila že v domačem okolju. »Ati ima kmetijo. Nimamo živali, pridelamo pa veliko sadja, zelenjave, zelišč in to tudi prodajamo,« nadaljuje. Izkušnje so se združile z njenimi idejami in nastal je projekt Compatki. Tudi ta je povezan z družinsko zgodbo. Sara pojasni: »Moj očim Tone je invalid in kadar se je z vozičkom pripeljal domov, zlasti kadar je bilo zunaj blatno, je bilo naše stanovanje umazano. Kamenčki, ki so se držali koles, so nam čisto uničili tla. Ker je mami šivilja, sem ji predlagala, naj sešije nekakšno zaščito za kolesa. Jaz sem izmerila kolesa, 'skreirala' model, izbrala termoflis, mami pa je po mojih navodilih to sešila. Naša tla so bila s tem rešena.«
No, ne le tla v Sarinem domu, rešitev se je tako dobro obnesla, da jo je dekle sklenilo ponuditi še drugim ljudem, ki so vezani na invalidske vozičke. »Ko sem nekoč na ulici opazila fanta v vozičku, sem šla kar k njemu in mu predstavila compatke. Bil je navdušen in naročil komplet. Sešila sem ga po merah koles njegovega vozička. Še zdaj je tako zadovoljen, da mi vsak teden piše,« pove mlada sogovornica.
Neopren uvažajo iz Italije
Od takrat naprej je Sara v razvoj blagovne znamke vložila precej energije. Mama jo je naučila šivati, opravila je precej raziskav, testiranj, uvedla kup izboljšav. »Zelo so mi pomagali Ustvarjalnikovi mentorji, ki so me korak za korakom usmerjali in me naučili, kako se to sploh počne,« poudari. »Ugotovila sem, da je na svetu le eno konkurenčno podjetje, a imajo slabši izdelek, kot je moj. Veliko sem se ukvarjala z materiali. Pomembno je, da tkanina ne drsi, da je dovolj debela, pralna, elastična in vodoodporna, saj so kolesa lahko tudi mokra. Najbolje se je obnesel neopren, ki ga zdaj uvažamo iz Italije, poskušam pa navezati stike s kitajskimi proizvajalci, saj bi cenejša dobava lahko še pocenila izdelek. Seveda smo pa že zdaj precej ugodnejši kot konkurenca.« V naslednjem koraku je bilo treba poiskati poslovne kanale in zainteresiran trg. Našla je že kar nekaj kupcev, spletna stran, kjer bo mlada Celjanka bolj množično ponujala svoj izdelek, pa je še v izdelavi. Na njej bo prodajala komplete »obuval« za vsa štiri kolesa invalidskega vozička.
»Očim en takšen komplet uporablja že štiri leta, pa se obraba še nič ne pozna. Pred vhodom mu z vlažno krpo obrišemo kolesa, nataknemo compatke in potem se lahko vozi po stanovanju. Nekateri invalidi so doslej to težavo reševali tako, da so se ob vstopu v stanovanje presedali na drug voziček, kar pa je zanje izredno naporno, pa še drago, saj morajo v tem primeru imeti vsaj dva. Mnogi pa so vedno znova umazali stanovanje, ker jim nihče ni ponudil rešitve,« pripomni.
Za nekaj standardnih znamk invalidskih vozičkov ima že vnaprej izdelane compatke, vsem drugim jih bo sešila po meri. »Zdi se mi, da bo največ dela po naročilu. Ne le zaradi dimenzij koles, tudi zato, ker vsaki stranki ponudimo, da si lahko sama izbere barvo materiala. Fant, ki sem ga prej omenjala, si je denimo izbral vojaški motiv.«