Filmski festival v Oberhausnu je kmalu po svojem nastanku leta 1954 dobil veljavo tudi v političnem smislu, saj so tam predvajali filme iz vzhodnega bloka, ki jih na Zahodu ni bilo mogoče videti nikjer drugje. Leta 1962 se je v Oberhausnu zbrala skupina nemških filmarjev, ki so skupaj napisali t. i. Oberhausenski manifest, s katerim so naznanili smrt starega filma (»Papas Kino«) in napovedali gibanje Novega nemškega filma, v katerem so s svojim delom med drugim postali znani Rainer Werner Fassbinder, Werner Herzog, Alexander Kluge, Volker Schlöndorff in Wim Wenders – zadnji naj bi večkrat povedal tudi, da je v Oberhausnu pokadil svojo prvo cigareto in dobil idejo za svoj prvi film.
Dragoceni arhiv
Ob triinšestdeseti obletnici začetkov festivala je filmski in video program obsežnejši, kot je bil kadarkoli prej. Za nagrade tekmujejo kratki filmi iz vsega sveta, Nemčije in Severnega Porenja - Vestfalije, mladinski kratki filmi in celo videospoti. V spremljevalnem programu vsako leto predstavijo zanimivosti in redke najdbe iz posameznih svetovnih filmskih arhivov, denimo portugalske in švedske kinoteke, italijanskega nacionalnega arhiva amaterskega filma in ruskega državnega filmskega arhiva Gosfilmofond, ki ga je leta 1937 ustanovil Stalin, danes pa je njegova zbirka ruskih in sovjetskih filmov ena največjih in najdragocenejših na svetu. Med predstavljenimi filmi so bile zanimivosti, ki jih ni mogoče videti nikjer drugje: denimo šestminutni film Odstranjevanje ščitnične ciste – v katerem se zgodi točno to, kar piše v naslovu. Film je nastal med leti 1898 in 1906, ko je kirurg E. L. Doyen potek operacije posnel na film, da bi tako svojim kolegom pokazal, kako urno je treba pacienta operirati; pri tem pa je izumil tudi srednji plan s pogledom od strani, ki je nato postal eno izmed ključnih filmskih orodij.
Fokus: Bjørn Melhus
Poseben poudarek je bil letos namenjen filmom kultnega nemškega režiserja Bjørna Melhusa, ki je znan po eksperimentalnih filmih, videih in inštalacijah. V filmih vse like igra režiser sam v različnih preoblekah; denimo malega Joeja z oranžnimi lasmi in v rdeči trenirki, Smrkca z belo kapo in modro kožo, Ayn Rand s črnim senčilom na očeh in bičem v roki… Vsi dialogi so pastiš, saj jih sestavljajo bodisi posnetki govora »večno živih« umrlih, kot so James Dean, Janis Joplin, Marilyn Monroe, Elvis Presley in Jim Morrison, ali pa gre za drobce dialogov s televizije ter klasičnih in kultnih filmov, na primer Čarovnika iz Oza, Smrtonosnega orožja in Jakobove lestve groze. Učinek je hkrati smešen in nekoliko srhljiv, in četudi je prvi odziv gledalcev običajno smeh, ob poglobljenem gledanju ugotovimo, da si z neprestanim citiranjem množičnih medijev in popularne kulture, ki vdirata v zasebno sfero, prisvoji jezik, ki naj bi pripadal le njima, s tem pa njuno ikonografijo, ki se je zdaj že usidrala v kolektivni spomin, v svojih filmih dekonstruira in ponovno sestavlja tako, da začne ta ogrožati medijsko uniformiranost in ubogljivost občinstva.
Hkrati njegove filme vseskozi prežema zaskrbljenost nad sodobnim stanjem človekovega obstoja; ker vse like odigra sam, so si ti v svojem bistvu med seboj kljub različnim preoblekam zelo podobni, vendar se po drugi strani med seboj ne morejo sporazumeti, ker vsak od njih govori z glasom iz drugega filma ali televizijske oddaje – kar ustvarja občutek obupanega govorjenja v prazno, odtujenosti in osamljenosti. Filmi Bjørna Melhusa so sicer v skladu z njegovo filozofijo dostopnosti umetnosti brezplačno na voljo na ogled tudi na spletu.