Pod njegovim vodstvom je Društvo slovenskih pisateljev (DSP) nadaljevalo z angažiranim delovanjem, vendar ni naletelo na pretiran posluh aktualne vlade. Zato so se na upravnem odboru DSP odločili za bolj konkretne korake: med drugim so pripravili deset zahtev, ki so jih naslovili na oblasti, med njimi pa so dvig proračunskega deleža za kulturo na 2,5 odstotka, uvedba ničelne stopnje davka na knjigo, umetniška davčna izjema in izgradnja nacionalne knjižnice. »Društvo se je zadnjih dvajset let spraševalo, ali naj deluje samo cehovsko ali tudi politično,« pojasnjuje Svetina. »Žal mislim, da se danes ne moremo več zatekati v apolitičnost.«

Sramotno mesto, ki ga področju kulture odmerja trenutna politika, ponazori s primerom že zdavnaj obtičale gradnje nove Narodne in univerzitetne knjižnice. »Iz ust ministra Peršaka je bilo rečeno, da novega NUK niti ne potrebujemo, da bi zadostoval nekakšen depo. Seveda bi tudi depo prišel prav, ampak nacionalno knjižnico potrebujemo! Navsezadnje je bila lokacija že zdavnaj izbrana, parcela kupljena, mednarodni arhitekturni natečaj izveden, zdaj pa se odlaša in odlaša. Investicija v NUK bi stala prav toliko, kot je pred časom zdravnikom prinesel sporazum med ministrstvom za zdravje in Fidesom, pa ne vem, ali se bo stanje v slovenskem zdravstvu zaradi tega kaj dosti izboljšalo.« Če se nam zdi kaj takega, kot je NUK, predrago, dodaja, se lahko odpovemo še vsemu drugemu. »Potem ne potrebujemo niti svojega parlamenta in vlade; naj pride neki guverner in nam upravlja državo, če tega ne zmoremo sami.«

Občutek imam, da je Društvo slovenskih pisateljev v zadnjem času nekoliko zaostrilo retoriko.

Imate prav, toda glede na razmere se mi zdi to nekako nujno. Ogrožen je temelj slovenskega duha in zato ne moremo biti več tiho, čeprav se obenem tudi nočemo prepogosto oglašati, saj vemo, da nam potem ne bo sploh nihče več prisluhnil. Toda proračun za kulturo se je od leta 2009 zmanjšal kar za 50 milijonov evrov, torej za eno četrtino! Tudi sredstva Javne agencije za knjigo so vse manjša. Kar pa je najhuje: nobena vlada zadnjih let, naj bo takšna ali drugačna, noče prepoznati pomena kulture. Ne samo to, dejansko se ji zdi ta nekaj nepotrebnega, nikakor je ne vidi kot podsistem, kot se temu reče, za katerega je treba sistematično skrbeti. Zato ministri za kulturo v vladi nimajo prav nobene veljave, in tudi sedanji minister, naš pisateljski kolega Tone Peršak, je za predsednika vlade najbrž le neke vrste nujna nadloga; kar predstavljam si, da mu ni lahko. Toda vendarle je težko razumeti, da sedanja vlada ni sprejela niti ene same pobude, ki je prišla s strani Društva slovenskih pisateljev, čeprav smo vedno znova ponujali različne rešitve, za katere smo trdno prepričani, da jih je mogoče uresničiti brez škode za kogarkoli. Po drugi strani pa moram nenehno odgovarjati na nenavadna vprašanja…

Kot na primer?

Najbolj pogosto vprašanje je, kaj vendar hočemo, če pa se ve, da kultura danes nima več tiste vloge in funkcije, kot jo je imela prej – pa ne v 19. stoletju, v času Prešerna, pomladi narodov ali šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ampak odkar imamo samostojno državo. Jaz pa vedno znova rečem, da jo ima in jo mora imeti, saj je glede na stanje v današnji Evropi, ko stvari pravzaprav razpadajo, četudi bomo še nekaj časa na silo ostali skupaj, naš edini adut kultura. To je dejstvo.

Hočete reči, da se kulturo razume kot pripomoček, ki je vodil do oblikovanja nacije, vzpostavljanja lastne države, danes pa ni več potreben?

Nekdanji kulturni minister Rudi Šeligo, eden redkih, ki je kulturo razumel malo širše in globlje, ne pa samo v smislu proračuna in vprašanja, kako bomo razdelili denar, je na primer izhajal iz stališča, da sta kultura in svoboda neločljivo povezani. Na odprtju letošnjih Slovenskih dnevov knjige je bil tudi predsednik republike Borut Pahor, ki me je vprašal, ali mislim, da imamo danes manj svobode kot prej, in odvrnil sem, da vsekakor. Bil je nekoliko začuden, češ od kod taka ocena; ampak res mislim, da je tako; to, da lahko izbiramo med vsem mogočim, je zgolj umišljena svoboda. Rudi Šeligo se je kot avtor Nacionalnega programa za kulturo (2000), on ga je poimenoval Slovenski nacionalni kulturni program, brez tistega dovolj pomenljivega »za«, zavedal, da to pač ne more biti resolucija o kulturi tiste vrste, kot so nekoč resolucije sprejemali partijski kong

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.