Anoreksija je postala moja prijateljica

Lahko bi naredila še bolje

Prišla je puberteta, s tem pa tudi telesni in duševni razvoj. Nikoli nisem bila debela, imela sem morda nekaj kilogramov preveč. S telesnim videzom nisem bila zadovoljna, a je bila želja po hrani prevelika, zato je bila moja telesna teža večinoma enaka ali pa je rahlo naraščala. Če bi pogledali zdravstvene klasifikacije, sem bila zdrava in normalna mladostnica, moj indeks telesne mase je bil normalen. Kljub temu me je osebna zdravnica vedno nagovarjala k hujšanju, zaradi česar sem sovražila sistematske preglede s tehtanjem in merjenjem. Prav tako me je k hujšanju spodbujala mama, saj sem tudi po njenem mnenju imela nekaj kilogramov preveč. Pomagala mi je izbirati primerna oblačila, ki so prikrila moj nepopoln telesni videz, svetovala mi je pri hrani in mi poskušala omejevati sladkarije. Bila sem jezna, saj nisem želela, da se kdorkoli vtika v moje osebne stvari, a vendar jeze nisem nikoli izrazila navzven. Raje sem bruhnila v jok in potlačila občutke jeze in agresije, občutke krivde in nepopolnosti in – kar je najpomembnejše – počutila sem se slabša in manj vredna od drugih.

V šoli sem bila vsa leta nadpovprečno uspešna, pridna učenka, odličnjakinja, po značaju le nekoliko površna. Edina stvar, ki je nisem marala, je bila matematika, saj mi je pri učenju delala težave. Nisem je povsem razumela, še bolj pa sem imela občutek, da ji nisem kos in da nisem dovolj dobra, pametna, da nisem v redu. Z odličnim uspehom sem tako hodila na dopolnilne pouke in inštrukcije, pred vsakim testom sem imela panične napade, mučili so me tesnoba, razbijanje srca, tudi nespečnost. Lahko bi rekla, da je šlo za izjemno hude epizode nenadnega strahu , ki se mu je kasneje pridružil strah pred strahom samim. V tem obdobju sem imela dobre prijateljice, s katerimi sem se rada družila in z njimi preživljala večino prostega časa. Z njimi sem bila zares sproščena.

Težave z vrstniki so se začele po uri fizike, na kateri sem bila vprašana za oceno: svojo telesno maso sem morala pretvoriti v telesno težo. Vprašanje je samo po sebi zelo enostavno, saj gre za preprost izračun, ko svoje kilograme pomnožiš s številko deset in dobiš njutone. Tehtala sem približno 60 kilogramov, kar je dalo izračun 600 N, to pa je kmalu postal moj vzdevek. Veliko sošolcev me je začelo zafrkavati in označevati s tem izrazom, lepili so mi listke in mi pošiljali žaljiva sporočila, kar se je dogajalo do konca osnovne šole. V tem obdobju je prišla tudi prva ljubezen in z njo razočaranje. Bila sem zaljubljena v tistega, ki mu prav jaz nisem bila všeč, kar je dodatno zbilo mojo samopodobo. Kljub strahovom sem osemletko zaključila z odličnim uspehom in številnimi priznanji s tekmovanj, kar pa mi ni prineslo posebnega zadovoljstva in ponosa. Vedno sem znala povedati samo, kako bi stvari lahko naredila bolje. Razvila sem visoke kriterije kritičnosti do sebe, ki se je stopnjevala v perfekcionizem. S sabo sem bila nezadovoljna, zdelo se mi je, da nisem dovolj lepa in pametna, da nisem v redu.

Vstopila sem v srednjo šolo – gimnazijo. Žal se na to šolo niso vpisale najboljše prijateljice iz osnovne šole, prišla je sodobna tehnologija, družbena omrežja in tako sem izgubila velik del časa, ki sem ga bila vajena preživljati v družbi. Počutila sem se samo in osamljeno in se spraševala, kaj je narobe z mano. Zaostrila sem kriterije v šoli in postala natančna, pretiravala sem z učenjem in tako zapolnila čas, ko sem pogrešala prijatelje. V tem času so na police trgovin prišli tudi prvi jogurti brez maščobe in začel se je trend zdravega prehranjevanja in hujšanja, »lahkih izdelkov« in prehranskih dopolnil. Tako sem kupila prvi jogurt z nič odstotki maščobe in postala pozorna na sestavine. Prav to štejem za sprožilen dejavnik motnje hranjenja, ki je v prvem letniku spremenila moje življenje. Začela sem z lahkimi malicami, ki so vsebovale bistveno nižji odstotek kalorij, kot sem bila vajena. To mi je prineslo lažno zadovoljstvo, občutek moči in uspeha, nadzora nad sabo in svojim življenjem. Izgubila sem nekaj kilogramov, kar je okrepilo mojo samopodobo in zmanjšalo občutke krivde, občutek, da je z mano nekaj narobe.

Hrana je postala predmet, s katerim sem se zavestno in načrtno ukvarjala. Vse skupaj je potekalo progresivno in z jedilnika sem črtala vse več stvari, predvsem sladkorje, maščobe in energijsko bogata živila. Dvema kilogramoma sta sledila še dva, nato pet in bila sem vse bolj zadovoljna s sabo, s svojo podobo in sposobnostjo nadzora nad svojim telesom in lakoto, ki sem se jo naučila obvladovati. Dieti sem pridružila še telesno aktivnost in stvar je začela potekati še hitreje. Tehtala sem se vsak dan in postala obsedena s številko na tehtnici. Jedla sem vse manj in vse bolj intenzivno telovadila. Zadovoljna sem bila samo, če je šlo dol, ni me zanimalo, koliko tehtam, pomembno je bilo samo še to, da teža pada. Najraje sem bila sama doma in hodila gor in dol po stopnicah. Ker imamo hišo, sem lahko v eni uri tridesetkrat tekla gor in dol po vseh nadstropjih, da bi pokurila čim več kalorij. Izkoristila sem tudi čas ponoči in na skrivaj telovadila v svoji sobi. Ker sem imela prej nekaj kilogramov preveč, je okolica seveda opazila mojo spremembo, in večinoma so me vsi pohvalili, kako dobro sem videti. Oblekla sem lahko vse, kar sem želela, čeprav globoko v sebi s podobo v ogledalu nikoli nisem bila zadovoljna. Vedno sem našla kakšno pomanjkljivost, ki je povzročila nezadovoljstvo in bila argument za to, da sem še naprej vztrajala pri zmanjševanju vnosa hrane in povečevanju telesne aktivnosti.

Stvari so mi v nekaj mesecih ušle izpod nadzora in shujšala sem deset kilogramov. Hrane sem se začela bati in bila sem prepričana, da se bom že s koščkom jabolka zredila za deset kilogramov, in v glavi se mi je vedno pojavila prejšnja podoba, občutki žalosti in nesprejetosti, ki bi jih kilogrami prinesli nazaj. Če so me prej vsi hvalili, so me zdaj začeli opozarjati, zato sem se zaprla vase, in zares nikogar nisem hotela poslušati. Vedela sem, da to, kar počnem, ni v redu, a me je vsakič znova premamil občutek zadovoljstva, moči in nadzora nad hrano, nad sabo, nad življenjem, v katerem nisem našla drugega, kar bi mi prinašalo veselje in dvignilo samozavest. Prepričana sem bila, da mi bo nizka telesna teža prinesla zadovoljstvo s samo seboj, ki sem si ga tako želela.

Štirje meseci v bolnišnici

Anoreksija je postala moja prijateljica, opora in način soočanja s svetom. Postala je način reševanja težav, odmika od vsakdana, sprostitev, pomiritev, nadomestila je socialne stike in hobije. To je bilo tisto, na kar sem se oprla, na kar sem se zanesla, stvar, ki mi je nihče ni mogel vzeti in kjer sem imela vse niti v rokah jaz. Manipulirala sem z okolico, zatrjevala, da jem, tudi ko sem hrano skrivala na skrivnih mestih in nikomur nisem pustila, da bi me stehtal in videl realno sliko. Najraje sem jedla namaze, saj sem jih lahko na skrivaj s kruha brisala v prt. Ves ta čas sem bila seveda hudo lačna, lakoto pa sem poskušala blažiti z nezabeljeno zeleno solato, kumaricami in najmanjšim in najbolj pustim navadnim jogurtom.

Nekaj časa sem svoj shiran telesni videz še uspešno prikrivala s širokimi otroškimi oblačili, kasneje pa ni več šlo in morala sem v bolnišnico. Tako so me pri šestnajstih letih hospitalizirali in v bolnišnici sem preživela štiri mesece. Zdravljenje je temeljilo predvsem na tehtanju in hranjenju. Če je šla teža navzgor, sem bila nagrajena in sem se smela udeležiti kakšnih bolnišničnih aktivnosti, če pa je stagnirala ali padala, sem morala ležati. O svojih občutkih in strahovih nisem kaj dosti govorila, saj sem sprejela pravila sistema in se podredila, kar je bila po mojem mnenju napaka. Sprejela sem dejstvo, da bom lahko pohvaljena in označena za ozdravljeno le v primeru, da bom jemala antidepresive, ležala in se redila. Takšen je bil sistem na tem oddelku, kjer me je mučil grozen dolgčas, saj večino dneva nisem imela kaj početi. Držala sem se pravil in urnika, saj sem bila štiriindvajset ur pod nadzorom in vsako kršenje pravil je pomenilo kazen v obliki počitka, vsaka minimalna izguba teže pa povečanje jedilnika. Če kdo ni jedel, so ga hranili na silo, z žlico v usta.

Po štirih mesecih sem zaključila hospitalno obravnavo in pridobila deset kilogramov. Psihiatrinja je meni in moji družini podala jasna navodila, in sicer da mora mama prevzeti popoln nadzor nad hrano in telesno težo, za preostale stvari pa lahko odgovarjam sama. Sprejela sem tudi to pravilo, saj me je utesnjenost bolnišnične sobe preveč strašila. Strah me je bilo ur in dolgčasa, ko nismo imeli kaj početi in smo bili sami, soočeni s sabo in svojimi mislimi. Do konca srednje šole je tako za jedilnike skrbela družina, tehtnice nisem smela videti in vzdrževala sem minimalnih 47 kilogramov, pod prisilo, saj nisem želela nazaj v bolnišnico.

V tem obdobju pa se je zgodila še ena pomembna stvar, ki je zelo zaznamovala moje življenje. Od malega sem si želela imeti psa, ki sem ga označila za svojo življenjsko željo, a mi ga doma niso dovolili imeti, saj pes pomeni veliko odgovornost in skrb. Po končanem zdravljenju sem smela izbrati svojega prvega, tako zelo želenega psa in dobila pritlikavega mareličnega pudlja Canija, za katerega sem neznansko hvaležna in ki mi družbo dela še danes. Kljub dolgi odsotnosti sem uspešno končala gimnazijo, kljub vsem težavam sem naredila vse izpite in maturo opravila z odličnim uspehom. Vzorec v glavi je seveda ostal isti in nisem imela občutka, da sem stvari naredila dovolj dobro, saj bi jih vedno lahko še boljše.

In končno sem zares začutila lakoto

Po koncu srednje šole sem odšla na fakulteto, zunaj domačega kraja, stran od družine. Bila sem zmedena, zbegana, izgubila sem občutek varnosti in morala sem prevzeti odgovornost za hrano in telesno težo. Čeprav sem se izjemno trudila in nikoli nisem zares namerno hujšala, je v meni ostal podzavestni občutek nadzora in moči, ki se je sprožil vsakič, ko sem izpustila kakšen obrok. Čeprav sem skrbela za redne obroke, sem se hrane bala. Globoko v sebi sem imela občutek, da mi bo prinesla nezadovoljstvo, da bom izgubila samozavest, pridobila kilograme in – kar je najpomembnejše – izgubila občutek nadzora nad življenjem, ki se je spremenilo. V novem okolju, z novimi pritiski in izzivi, ki jih je prinesla fakulteta, sem potrebovala prav tisti znan občutek nadzora, da zmorem imeti stvari pod kontrolo.

Bila sem pridna študentka, perfekcionistična, nikoli nisem padla na izpitu, pretiravala sem s študijem, ki je zapolnjeval večino prostega časa. Nikoli si nisem vzela časa zase, pri čemer se je veliko ljudi spraševalo, kako pravzaprav vse skupaj zmorem. Zmogla pa sem zato, ker sem imela anoreksijo. Naj se sliši še tako čudno in paradoksalno, brez nje ne bi zmogla. Ves ta čas mi je dajala občutek moči, nadzora, dvigovala samopodobo tudi v najbolj stresnih in težavnih obdobjih življenja. Težko sem se privadila na novo okolje, nove ljudi, novi sistem in obveznosti, ki jih je bilo vse več in več. Imela sem svoj mali svet, ki se je vrtel okoli hrane in telesne teže, kjer je bilo vse v mojih rokah. Iz njega sem črpala voljo, moč in vztrajnost, si dokazovala, da zmorem. Tako sem tudi študij uspešno končala in začela pisati diplomo.

Takrat pa je prišlo do preloma in poleg anoreksije sem začela doživljati nenavadne občutke strahu, ki si jih nisem znala razložiti. Nekega dne sem spoznala, da sama ne bom zmogla, in ponovno poiskala pomoč. Hospitalizacija ni pomagala, saj je zdravljenje temeljilo predvsem na zdravilih, kombiniranih z neke vrste delovno terapijo, ki anoreksije ni odpravila, ampak jo je še poslabšala. Odločila sem se, da zapustim bolnišnico in poskusim sama, grem ven, v življenje.

Tako sem se odselila od doma, prišla v Ljubljano in zaživela sama. Tistega dne sem se zavedela, da bom najverjetneje umrla. Vedela sem, da sama nisem sposobna prevzeti odgovornosti za svoje telo in da je anoreksija problem. Poiskala sem nekaj terapevtov, ki naj bi bili priznani in za katere sem odštela zares visoke zneske denarja, a po pravici povedano – v glavi ni bilo nič boljše. Dosegla sem dno. Spoznala sem, da so stvari nerešljive in da je moja motnja po osmih letih že tako kronična, da mi nihče več ne more pomagati. Sprijaznila sem se z dejstvom, da bo takole šlo tudi naprej v življenju. Tistega dne je prišlo do preobrata. Spomnim se, da sem nenadoma zares začutila lakoto. Pojedla sem škatlo piškotov, po osmih letih. Kliknilo mi je. Od takrat je šlo vse samo še navzgor, začela sem jesti in v pol leta pridobila deset kilogramov, sama, brez strokovne pomoči. V tem času sem tudi diplomirala in se vpisala na magistrski študij, ki je prinesel nove obveznosti in pritiske. Bilo je izjemno težko, saj so se v meni stalno pojavljali občutki strahu, sramu in krivde. A hkrati sem videla, da zmorem, da imam moč in da lahko premagam motnjo. Takrat se je moja zgodba z anoreksijo zaključila in danes sem zdrava, brez težav in simptomov.

Po osmih letih nezdravega in motenega življenjskega sloga sem lahko zaživela normalno in svobodno. Anoreksija je bila zame pomembna izkušnja, ki me je naučila predvsem to, da ima vsak moč in sposobnost, da premaga kakršnokoli obliko motnje hranjenja. Pomembno je, da razumemo vzroke in sprožilne dejavnike motenj hranjenja, čeprav jih je včasih na videz težko razmejiti. Pri meni je šlo za splet osebnostnih in družbenih dejavnikov, ki so v kombinaciji povzročili motnjo. Nenaden in hud strah v otroštvu me je slabo opremil za soočanje s situacijami, v katerih nimam moči in nadzora nad dogajanjem. Nesprejemanje mojega telesnega videza pri družini, zdravstvenih delavcih in predvsem vrstnikih, katerih mnenje mi je ogromno pomenilo, je povzročilo razvoj slabe samopodobe in samospoštovanja. Pridnost in delavnost ali tako imenovana storilnostna naravnanost pa so pripomogle k temu, da sem v nezdravem vedenju lažje vztrajala. Takšno je moje razumevanje anoreksije. Danes družba anoreksijo pogosto dojema stereotipno, jo označuje za pomanjkanje apetita, željo po popolnem telesu, ki ga narekujejo presuhe manekenke in mediji, ali jo povezuje z zlorabami v otroštvu, pa v večini primerov ni tako.

Zavedati se moramo, da vse motnje v našem življenju nastanejo z razlogom, da imajo smisel in funkcijo, da nam pomagajo pri soočanju z življenjem. Pri meni je motnja pomenila sredstvo nadzora nad življenjem, bila je nekaj nujnega, opora in mehanizem, ki mi je na neki način olajšal življenje. Vanjo sem zapadla nezavedno in nisem se zavedala, kako zelo škodim svojemu telesu in svoji duševnosti. Tako kot mnogi sem padla v začaran krog, iz katerega nisem našla izhoda, ker sem izhod iskala na napačnih mestih. Spoznanje, da stvari v življenju ne moremo imeti pod nadzorom, je pomembno izboljšalo kakovost življenja. Ljudje smo telesna, duševna in družbena bitja in sami ne moremo funkcionirati. Občutek nadzora in moči, povezane s tem, v situacijah, ko smo odvisni od biologije ali okolice, pogosto izgubimo. Nesmiselno je manipulirati s telesom, saj takšno ravnanje dolgoročno ni mogoče in prinese številne škodljive posledice. Sama sem nad svojim telesom imela nadzor, imela sem 37 kilogramov, izpadli so mi lasje, koža je postala suha in na nekaterih predelih črna, kosti so kar štrlele iz mene, izgubila sem menstruacijo, imela ogrožujoče nizek krvni pritisk in vrednosti v krvi, kar bi me skoraj pahnilo v smrt. Pa si kljub golim dejstvom, ki so bila pred mano, nisem zmogla pomagati. Ves čas sem se zavedala, da ne delam prav, a nisem zmogla prekiniti začaranega kroga, preprosto zato, ker se nisem razumela.

Od tu izvira tudi moja želja po prostovoljnem delu. Rada bi pomagala vsem, ki trpijo za motnjami hranjenja, da v prvi vrsti prepoznajo vzroke za motnjo in da na svojo motnjo začnejo gledati z drugega vidika. Niso potrebne nikakršne obtožbe, samoobtožbe ali sklicevanje na sprožilne dejavnike. Predvsem je treba razumeti, kaj je tisto, kar nam povzroča stisko, in na kakšen način motnja to stisko blaži, predstavlja umik in beg pred realnostjo. Sama anoreksijo razumem kot strategijo preživetja v kompleksnem svetu, polnem nezadovoljstva, stresa in pritiska. Je splet različnih dejavnikov, osebnostnih, družinskih in družbenih, ki pripomorejo k nastanku motnje. Problem nista hrana in telesna teža, problemi so v ozadju in včasih se jih sami niti ne zavedamo. Vsem, ki trpijo za različnimi motnjami hranjenja, bi svetovala, da poiščejo strokovno pomoč in da naj zares nikoli ne obupajo. Obstajajo različne oblike pomoči, zato sta potrebni volja in vztrajnost, ki sta na koncu bogato poplačani.

Sama sem hvaležna za svojo motnjo, saj sem se iz nje ogromno naučila, celo več kot v celotnem izobraževalnem sistemu. Bila je življenjska šola, zaradi katere svoje izkušnje lahko predam naprej in pomagam vsem, ki trpijo zaradi podobnih težav. Društvo Svetovalni svet mi omogoča, da svojo potrebo in željo po pomoči drugim tudi uresničim. Življenje ni prekratko, življenje je presneto dovolj dolgo, če ga le živimo pravilno. Zato nikar ne odlašajte, čas ne razume razlogov, zakaj ga zapravljamo, čas preprosto samo teče ali kot pravi moj najljubši pevec Eros Ramazzotti: »Il tempo non sente ragione.«