Misel, ki očitno poganja pobudnike referenduma zaradi nedavno sprejetega zakona o drugem železniškem tiru Divača–Koper: »Nismo proti temu projektu, hočemo pa, da je cenejši, optimalnejši, transparenten, brez tujega kapitala, zato sprejeti zakon ni primeren in ga je treba zavreči.«
Vlada opozarja, da zavrnitev zakona in že samo odlaganje začetka njegovega izvajanja, ki bi sledilo postopkom za razpis in izvedbo referenduma, utegne dokončno pokopati namero, da se gradnja drugega tira začne že v tem parlamentarnem mandatu, ker nam bodo nepovratna evropska sredstva, ki so nujno potrebna za financiranje naložbe, ušla.
Naj ji verjamemo? Tokrat ji. Enkrat smo že izpadli neverodostojni oziroma nepripravljeni in neprepričljivi pri pridobivanju tega denarja, če se nam to zgodi znova, bomo odpisani kar za nekaj let, zagotovo do naslednje finančne perspektive, in to proti koncu. Brez tujega kapitala, zahtevajo v eni od opozicijskih strank, pri čemer niso pojasnili, ali mislijo le na madžarski vložek ali tudi na sredstva, pridobljena iz evropskih skladov in tujih bank. Naj opomnim, da je evropski denar tudi naš, slovenski denar.
Kakor koli, priznajmo si, da tako daleč v že 30-letnem razmišljanju o podvojitvi povezave Luke Koper z nacionalnim železniškim omrežjem še nismo bili. Prejšnje vlade so projekt vselej vnašale v svoje agende, med prioritetnimi, a česa konkretnega se niso nikoli lotile. Prezahtevno in predrago. Cerarjeva vlada je prva, ki je v to jabolko ugriznila. Ne trdim, da je to storila najbolje, da se ni dalo drugače in, res, lahko se nam zgodi novi TEŠ 6, a prevzela je odgovornost in napovedala zagon gradbenih strojev še pred koncem svojega mandata. In tu smo. Toda če se nam zgodi zavora zavoljo zbiranja 40.000 podpisov in morda še referendum, katerega izid je še najmanj pomemben, bomo zavrteli uro kar nekaj let, če ne desetletje, nazaj. Pa znova dolge in neproduktivne razprave o krivcih za propadli projekt, o tem, ali naj bi bili dve progi in ne ena, ali bi raje šli po Duhovnikovem predlogu, od kod denar za investicijo itd.
Glede pobudnikov referenduma: dvomim o njihovi dobri nameri. Nosilec pobude je gospod, ki ga stalno videvam na čelu ali v povorki raznih civilnih iniciativ: Vili Kovačič, ustanovitelj društva Davkoplačevalci se ne damo, ki se je že po svoje trudil proti gradnji šestega bloka šoštanjske termoelektrarne in takrat užival moje simpatije, ker ne glede na ceno investicije in na potencialno korupcijo ta ne sodi v filozofijo pariškega podnebnega sporazuma. A tokrat se Kovačič podaja proti nečemu, kar gre v smer zmanjševanja toplogrednih plinov. Drugi tir bo drastično rezal dolgoprogaške kamionske prevoze in onesnaženje zraka iz tega vira. Poleg tega bo povečal poslovne zmogljivosti Luke Koper in Slovenskih železnic ter z njimi povezanega preostalega obalnega in vseslovenskega gospodarstva.
Zakaj ne verjamem v dobro namero g. Kovačiča? Ker je v svoji vnemi dal jasno vedeti, da drugega tira noče, ker da bo ta po njegovem preplačan in bo davkoplačevalce okradla vladajoča mafija za pol milijarde evrov (zanimivo, kako cifre premetava in si jih razlaga po svoje), in drugič zato, ker se je z enako vnemo trudil otežiti delo in rušiti ugled pravosodja s tako imenovanimi vztrajniki gospoda Primca pred stavbo vrhovnega sodišča v Ljubljani ob zadevi Patria. In kdo mu bo pomagal zbirati podpise za referendum, da se sedanji vladi onemogoči, da se pohvali z začetkom realizacije drugega tira? Janševa SDS. Kakšno naključje.
Upam, da se najde kaka pomanjkljivost v pobudi za razpis referenduma in se jo zato zavrne, če pa se že sprejme in razpiše rok za zbiranje podpisov, naj bo teh čim manj, da ne bo treba razpisati še referenduma. Morda bodo evropska sredstva čakala še kak mesec, do jeseni, ko naj bi šel narod na volišča, pa zagotovo ne. No, mojega podpisa ne bo.
Aurelio Jurinekdanji slovenski in evropski poslanec
