Tako kot že večkrat smo s prijatelji sedeli na balkonu ene od stolpnic v bližini tega križišča in opazovali promet. V prometni konici se tam promet skoraj ustavi. Vzrokov za to je več, eden je nedisciplina voznikov, ki vidijo samo sebe, ne spremljajo prometa pred seboj in rinejo skozi križišče tudi pri rdeči luči. Občasno pridejo policisti in urejajo promet, ampak to traja le kratek čas. Osnovni problem zastojev je, da vozila pridejo iz dveh kolon v eno, dodatno »stiskanje« v eno kolono pa povzročijo vozniki, ki iz razširjenega pasu za avtobusno postajo naredijo še tretji pas.

Naša diskusija oziroma razumevanje tega problema je »ustvarilo« tudi predlagano rešitev. Najpreprosteje bi bilo pridobiti pas zemljišča za štiripasovnico, a to je velik finančni zalogaj, saj bi bilo treba porušiti nekaj hiš. Po našem mnenju bi bila najpreprostejša in finančno najbolj sprejemljiva naslednja rešitev: postaviti bi bilo treba dodatni semafor na križišču med Šmartinsko, Grablovičevo in Bolgarsko ulico z reguliranjem prometa enkrat izhod levo in desno. Semafor bi za boljši pretok poskrbel tudi pri izhodu iz enosmerne ceste na začetku Šmartinske in izvozu na Masarykovo. Gledano iz smeri Njegoševe proti križišču s Topniško, Vilharjevo in Šmartinsko pa bi se sedanji dvosmerni promet odvijal enosmerno, tako da bi uporabljali oba sedanja vozna pasa izmenično.

To je približno nekaj čez 400 metrov ceste od enega do drugega križišča. Če se vozila premaknejo za 400 metrov, se kolona hitreje premika in zastoj bi bil tako dolg, kot bi se izmenično menjale smeri gibanja vozil. Vsekakor bi to bila kratkoročna rešitev, ki pa ne bi bila predraga. Semaforji na tej relaciji bi morali biti usklajeni in s tako dolgim časovnim zamikom, kolikor je potrebno, da križišče zapusti zadnje vozilo v koloni in se odpre pot nasprotni smeri. Tudi video nadzor centra za nadzor prometa teh dveh križišč ne bil bil prevelik strošek, saj bi nadzorniki lahko po potrebi intervenirali, če bi do zastoja vseeno prišlo.

Do sedaj še nismo zasledili, da bi obstajala podobna rešitev omenjenega problema. Odrekamo se avtorski pravici, saj si želimo, da bi odpravili to ozko prometno grlo v prestolnici.

Druga, bolj zapletena rešitev pa je ureditev enosmernega prometa po stranskih cestah na območju Vodmata oziroma »sekanje« poti z Zaloške na Šmartinsko cesto. Problem niso potniška, ampak tovorna vozila in avtobusi, ki ne morejo pod podvoz. Če bi se odločili za izmenični prometni režim od Njegoševe do križišča Vilharjeve, obstaja možnost, da se dosedanji enosmerni izhod na začetku Šmartinske obrne v drugo smer. Ker je cesta tam ozka in služi večinoma za parkiranje, bi promet preusmerili v nasprotno smer od sedanje. Izvoz iz Bolgarske ulice na Šmartinsko cesto je sedaj urejen z obvezno smerjo desno, kar bi prav tako morali spremeniti. Izhod na Šmartinsko iz smeri Grablovičeve ulice bi se odvijal pod sedanjim že obstoječim semaforiziranim podhodom pod progo. Zaradi teh sprememb enosmernega prometa ne bi bili potrebni dodatni semaforji v križiščih, vozniki pa bi se jih tudi navadili v kratkem času.

Predlagana rešitev je po našem mnenju enostavna, cenovno sprejemljiva, ne zahteva velikih posegov, pač pa usklajeno delovanje že obstoječih semaforjev, morda s postavitvijo semaforiziranih puščic z oznako, v katero smer se promet odvija. Slednje bi lahko bile tudi na samem viaduktu oziroma neposredno pred vhodom pod viadukt.

Morda pa bo mestna uprava o predlogu premislila in ga tudi sprejela.

Dragan Petrović, Ljubljana