Čompa, ljubljanska meka za ljubitelje žara, ki si radi vzamejo tudi čas za druženje v prijetnem ambientu, je minulo soboto v Gostilni na gradu na ljubljanskem gradu pokazala, kaj z žarom in drugimi kuharskimi pripomočki ter mesnimi in zelenjavnimi sestavinami znajo početi Srbi. Za štiri dni so na obisk v želji po večjem povezovanju srbske in slovenske kulinarike povabili gostinsko šolo iz Čačka, 15 učencev pa je pod iskrivim očesom ravnatelja šole Dragana Kovačevića in učiteljev kuhanja pripravilo mizo, ki je komaj zdržala težo pečenega krompirja, sarm, kajmaka, solat, čevapčičev, bureka in drugih srbskih specialitet.
Ljubljana le začetek
»Sodelovanje se je začelo iz osebne zgodbe. Robi (Robert Prinčič, op. p.) je prišel v Čačak in predlagal to idejo, jaz pa menim, da je mogoče vse, samo če se hoče. Želel sem, da otroci vidijo drugačno okolje in pokažejo, kaj znajo, ter si izmenjajo znanje in izkušnje,« je o zametkih sodelovanja, ki ga želijo poglobiti tako, da bi se kaj podobnega zgodilo tudi v kakšnem drugem kraju v Sloveniji ter da bi tudi slovenski učenci prišli v Srbijo in pokazali, kaj znajo oni, ob preizkušanju slovenskega piva kardinal povedal Kovačević in videti je bilo, da mu prija. Pivo namreč. Kot nas je poučil Albin Hozjan iz Pivovarne Maribor, je šlo za hladno hmeljen lager, nekoliko grenak in z aromo, delajo pa ga iz štirih vrst ječmena in štirih vrst hmelja, med katerim je tudi avtohtoni slovenski hmelj kardinal.
Pivo pa poleg vina ni bilo edina slovenska stvar na meniju druženja, ki je bil namenjeno tudi predstavljanju predstavitve vrednih slovenskih proizvajalcev. Kralj in kraljica mize sta bila jagenjček iz Juršč in pečena svinja mangalica, ki po slovesu in okusu menda dosega, po mnenju njenih vzrediteljev pa celo presega krškopoljskega prašiča. Tisto, ki je bila spečena na gradu, sta vzredila Domen Ovsenik in Mare Šarič na Gorenjskem, na farmi v Velesovem pod Krvavcem, kjer na vrhuncu sezone na dveh hektarjih tudi po 18 ur na dan rije okoli sto svinj. Zdaj jih je na farmi deset velikih in še okrog 40 majhnih, ki bodo rasle še naslednji dve ali tri leta, po 50 do 60 kilogramov na leto.
»Začeli smo iz velikega ljubiteljstva, svinje pa se imajo rade med sabo in jih je hitro veliko. Mi pustimo, da narava naredi svoje, to se je izkazalo kot dobra odločitev. Seveda ne z ekonomičnega vidika, daleč od tega, ampak striktno z ljubiteljskega, zato pa je rezultat mesa in izdelka popolnoma drugačen,« je pojasnil Domen, ki je prepričan, da je meso mangalice zdravo. »To niso naše besede, ampak so to besede diabetikov in tistih, ki to jedo in s tem mesom nimajo problemov. Razlogi so zdrav holesterol in maščobe omega 3, ta vrsta pa ima ob pravilni vzreji 75 odstotkov zdravega holesterola. Moje mnenje je, da je meso mangalice petkrat boljše od mesa drugih svinj.«
Meso mangalice, srbsko-madžarske pasme prašičev, ki je znana po tem, da ima debele plasti maščobe in kodrasto dlako, gorenjski tandem prodaja naprej mesarju, mogoče pa ga je dobiti na ljubljanski tržnici in v Prinčičevi Čompi. »Prinčič je želel imeti kakovostno meso, a mesa ni vzel takoj, ampak je prišel svinje trikrat pogledat, potem pa sva mu midva kot prava Gorenjca prinesla pol odojka in mu rekla, zdaj pa to specite, da boste potem lahko povedali, ali to sploh lahko dava komu jesti.« Da ga je polovica odojka prepričala, je jasno, nič drugače pa ni bilo s tistim kosom, ki so ga učenci gostinske šole iz Čačka spekli v soboto na gradu.
