Chris Cornell se je pripravljal na samostojni koncert v Detroitu. A ta se ni zgodil. Vzrok smrti v tem trenutku še ni znan, pa tudi – koga to pravzaprav zanima.
V poznih osemdesetih in na prelomu v devetdeseta leta, ko so prek nekaterih tujih medijev oziroma transkripcij v čudoviti glasbeni reviji Ritam tudi k nam začele kapljati prve novice o živahni sceni v Seattlu, si niti predstavljati nismo mogli, da prebiramo besedila o poslednji pravi revoluciji v glasbi. V mestu in njegovi okolici je kar brbotalo, živelo se je glasbo, ki se je igrala v kleteh. Tamkajšnji mulariji je bilo po svoje popolnoma vseeno, ali bodo z njo kaj zaslužili ali ne, pomembno je bilo, da se je »ružilo«. Pristna emocija vseeno ni ostala zakopana v domačem podtalju, morala je nekako pobegniti ven, med ljudi, ki so čakali, da jih znova prebudi neki vznemirljiv zvok. Takrat smo tudi spoznali oziroma prvič videli Chrisa Cornella. Po televizijskih kanalih je namreč zakrožil videospot Hunger Strike priložnostnega projekta Temple of the Dog, sestavljenega kot slovo in posvetilo umrlemu prijatelju Andrewu Woodu, pevcu skupine Mother Love Bone. V tistih štirih minutah in treh sekundah je bilo slišati in videti vse, kar je Chrisa delalo posebnega. Neponarejena emocija, ki je kričala v nebo in se spontano zlila ter prelila z vokalom takratnega novinca Eddieja Vedderja. Ves ta spekter je Chris našel in negoval že v matični skupini Soundgarden, enega – poleg Green River – najpomembnejših zgodnejših bendov založbe Sub Pop (in s tem Seattla), katerega masivni zvočni impulzi veljajo za jedro tistega, kar se je pozneje poimenovalo grunge.
Ko je grunge jemal zalet
Na enem izmed prvih koncertov skupine je prisostvoval tudi Jonathan Poneman (intervju z njim ste lahko v Objektivu prebrali pred nedavnim), takrat še prepričan, da bo postal rockovska zvezda. Soundgarden so mu razbili iluzije in zgodba je dobila odločilen zasuk. Jonathan se je, prevzet nad videnim in slišanim, odločil, da bo bendu na vsak način izdal ploščo, soustanovil je založbo Sub Pop in… Na tem mestu se navadno zapiše klišejski stavek. Res je tudi, da so mu Soundgarden hitro pobegnili, a EP Screaming Life (1987) bo za vedno ostal prelomni prvenec, ki je klical po novi svobodi v glasbi kot čvrsti opoziciji takrat prevladujočemu hairy metalu nekaj tisoč milj nižje po obalnem pasu.
To je bilo obdobje, ko je grunge – nehote, seveda – zajemal dolg zalet, da osvoji svet. Da osvoji mularijo, ki se je naveličala neemotivnih razgaljanj in peroksidne plastičnosti. Chris Cornell se je s svojimi someščani samoiniciativno oprl na surove zvočne intervencije, ki so svoje prapočelo poiskale in utemeljile na hard rocku in noise metalu, ter s tem v popularno glasbo vnesel upanje, da bo ta spregovorila z jezikom, ki bo rušil in na koncu razbil kulise sveta okoli nas. Ultramega OK (1988) in Louder Than Love (1999) sta bili brezkompromisni slutnji, ki sta napovedali Badmotorfinger (1991) in z njim vabilo na največje odre. Pred tem so Soundgarden podrli še eno mejo: bili so prva grunge zasedba, ki je podpisala pogodbo z multinacionalko A & M. Kakšnih opazk so bili deležni, seveda ni treba dodajati.
Po Superunknown (1994) ter malih ploščah Black Hole Sun in Spoonman je bilo članom skupine seveda vseeno, še zlati pa Chrisu, ki je bil kot pevec in avtor večine besedil duša skupine in v katerega so se zagledali številni mladi. S tem albumom so Soundgarden nedvoumno dokazali, da hard rock prenese tudi nekaj površinskih izčiščenj, če je emocija pristna. Po treh letih in še enem albumu Down On the Upside (1996) se je skupina razšla z zaobljubo, da se ne bodo nikoli več zbrali, če v njej ne bodo izvirni člani zasedbe.
Solistična kariera le bleda slika
Chris Cornell v postsoundgardnovskem obdobju ustvarjalno ni miroval, četudi se najde kar nekaj ljudi, ki bi mu to svetovali. Njegova solistična kariera je bila namreč le bleda slika tistega, kar je znal skozi črno luknjo v soncu zasejati na vrtu zvoka. Zelo neposreden je bil celo njegov prijatelj Trent Reznor, ki je dejal, da se ob poslušanju njegove glasbe počuti nelagodno, saj ve, česa vsega je sposoben. Nič bolje se ni odrezal niti s spočetjem še ene superskupine Audioslave, čeravno je kombinacija poznih Soundgarden in Rage Against the Machine v zadnji fazi postajala vse prepričljivejša (Revelations, 2006). Resnično se je zdelo, da je Chris v novem tisočletju izgubil ustvarjalni kompas, saj se je, bog si ga vedi zakaj, spečal celo s producentom elektronskega popa Timbalandom (Scream, 2009). Taistega leta je basist skupine Soundgarden Kim Thayil izdal knjigo z naslovom Grunge Is Dead – mimogrede, Soundgarden so izmed vseh seattelskih bendov najbolj sovražili združitveni termin grunge – in zapisal, da ne vidi nobenega smisla v tem, da se skupina ponovno zbere, čeravno imajo, v nasprotju z Nirvano, Alice in Chains in Mother Love Bone, vsaj to srečo, da so še vsi živi.
Če kdo izmed četverice, potem bi prav Chris Cornell potreboval takšno spodbudo. Prvega januarja 2010 jo je tudi dobil. »Vitezi sound-mize so ponovno v sedlu,« je bil jasen namig, da si bodo Soundgarden znova segli v roke. In si tudi so. Dobri dve leti kasneje so izdali naslednji, svoj zadnji album King Animal, junija 2012 pa smo jih ljubitelji seattelskega zvoka pozdravili tudi na parkirišču zapuščenega trgovskega središča v Milanu. Lani je Chris samostojno, z akustičnim setom, nastopil tudi v Trstu, še najprivlačnejša izmed vseh pa je bila lanska turneja priložnostnega projekta Temple of the Dog, s katero so zaznamovali petindvajsetletnico svojega edinega albuma, naslovljenega po bendu. Za antiinavguracijski ples je januarja letos ponovno zbral vso skupino Audioslave.
Chris je bil poln glasbenih načrtov. V enem izmed zadnjih pogovorov je puščal vse možnosti odprte. Po današnjem dnevu je jasno, da so se zaprle. Čakal je na svoj nastop v Detroitu in zagledal črno luknjo v soncu.
