So vaša kri, znoj in solze pa lasje in geni vaša lastnina? Kdo poseduje vaše pretekle izkušnje in današnje sposobnosti za delo, za sočustvovanje? Koliko je vredna vaša izobrazba? Kakšna je zgodovina vašega internetnega brskalnika? Kaj ste pred dvema letoma fotografirali s pametnim telefonom? Koliko korakov prehodite na dan, kje se največkrat zadržujete in kakšno je takrat vaše razpoloženje?
Ameriška umetnica Jennifer Lyn Morone je svojo človeško identiteto registrirala kot korporacijo, in sicer z namenom, da ugotovi vrednost posameznika. Legalno gledano so tudi korporacije ljudje, le da imajo vsaj v Ameriki več pravic kot posamezniki, razlaga. Zakaj bi torej z našimi podatki poslovala podjetja, kot je Facebook, če lahko dobiček iz njih kujemo sami, se sprašuje v projektu Jennifer Lyn Morone™ Inc., ki je te dni na ogled v Aksiomi.
Prodaja zdravja
V podjetju, katerega ustanoviteljica, generalna direktorica in delničarka je, so razvili aplikacijo, ki prek telefona in računalnika zbira in shranjuje njene podatke ter ji s tem omogoča tako analizo kot nadzor nad njimi. Kot poudarja, so posameznikovi podatki vsako leto vredni več, zato JLM Inc. njene podatke za nekaj sto ali nekaj tisoč evrov prodaja na svojevrstnih predplačniških karticah, denimo v paketih Osebnostne lastnosti, Digitalna identiteta, Finance in Zdravje.
Ljudem je všeč, če jim tudi digitalne vsebine zapakiramo v nekaj materialnega, pravi umetnica. »Med najdražjimi paketi je prav zdravstveni, posameznikovi zdravstveni podatki so namreč v ZDA, kjer veliko ljudi sploh nima zdravstvenega zavarovanja, vredni zelo veliko. S številko zavarovanja se navsezadnje tudi kupčuje in mogoče je dobro zaslužiti.«
Večna mladost
A to še ni vse, kot korporacija lahko namreč v izdelek ali storitev spremeniš kar koli – JLM Inc. je na slabo nadzorovan ameriški farmacevtski trg vstopil s kremo rejuvanix, izdelano iz hormona DHEA Jennifer Lyn Morone. »Ta hormon, ki se obilno izloča v mladosti, po tridesetem letu pa začne njegova raven v telesu upadati, naj bi namreč omogočal dolgo življenje, po čemer vsi hrepenimo, mar ne?« sprašuje v smehu.
Kupiti je mogoče tudi parfuma lure in repel, ki privlačita oziroma odbijata moške. Izdelana sta iz umetničinih feromonov, ironizirata pa razvoj industrije, ki kupcu obljublja, da se lahko nemudoma spremeni v nekoga drugega, bogatejšega, lepšega. »Ljudje namreč še vedno kupujejo parfume znanih osebnosti, ki jih oglaševalci prodajajo pod pretvezo, da gre za sam vonj te osebe.«
Tisti z najbolj izbranim okusom se lahko nazadnje odločijo še za nakup diamantov, izdelanih iz umetničinih las, podobno, kot je mogoče dandanes tudi pepel preminulih oseb spremeniti v dragi kamen. Vse tri izdelke spremljajo reklamni videi, ki kopirajo tehnike promocije farmacevtskih izdelkov v ZDA, le da imajo očitno poudarjeno satirično noto.
Vabilo
Satira je torej osnovno vodilo tega umetniškega, a tudi življenjskega projekta, s katerim Moronova išče načine, kako ekstremni kapitalizem, ki ni več stvar prihodnosti, temveč sedanjosti, uporabiti sebi v prid. Ob tem ves čas opozarja še na zgodovinski in sodobni kontekst izkoriščanja človeške, pa tudi živalske sile; za potrebe JLM Inc. pa je izkoriščala le svojo edino lastnino – sebe.
Vprašanja o deljenju osebnih podatkov je morala razrešiti že zgodaj, skrbna pa ostaja predvsem v zvezi s podatki ljudi, s katerimi je veliko v stiku. »Ne moremo več živeti v iluziji, da nismo nadzorovani ali da vlade in večje korporacije ne morejo dostopati recimo do naših elektronskih sporočil. Ne moremo se torej skriti, lahko pa v čim večjem številu izrabljamo njihove metode v lastno korist.«
