Zgodba z zdravstveno reformo se preveša v predzadnji del, kot pri vseh vladah doslej, po enakem scenariju: najprej se problema močno lotijo, potem se nekje po polovici mandata pokažejo prve oblike nove zdravstvene reforme, sledijo razne razprave in politična kupčkanja in proti koncu mandata je zadeva vedno enaka: reforma oziroma zakon ni dovolj dodelan in usklajen, manjka še to in ono, zdaj ni pravi čas, počakajmo na novo vlado… In tako gre zadovoljna karavana spet dalje, v karavani pa so najbolj zadovoljne zavarovalnice, ki so si uspele kupiti dodatna štiri leta legalnega jemanja zdravstvenega denarja.

Pri zdravstveni reformi objektivno ni neznanka to, kakšna naj bi bila, saj vsi tisti, ki smo kdaj delali na tem področju v tujini ali pa delali s tujimi investitorji na tem področju, natančno vemo, kakšen je primeren sistem zdravstvenega varstva, ki ga uspešno izvajajo v naših soseščinah. Pri nas je dejanski problem drugje: kako ustreči vsem zainteresiranim igralcem, da bi pristali na nov moderen sistem, ki bi presekal neracionalno in manj uspešno prakso na tem področju. In prav to je krivda političnega dogovarjanja, ki ne postavlja v ospredje plačnika in bolnika, ampak se ukvarja z optimizacijo zatečene klientelistične arhitekture.

Zdravstvena politika pa ni edina ujetnica nesposobne in od občanov stran obrnjene politike. Nič bolje se ne godi stanovanjskemu programu, ki praktično ne obstaja, in še bi se našel kak nacionalni program (okolje, energetika, sociala, obramba…), ki presega domet ene vlade in se o njem sploh ne vodi ciljna javna razprava, kaj šele sprejemajo v javnosti potrjeni dolgoročni programi.

Bojko Jerman, Dolsko