Dva tedna, kot sem imel na voljo, nista dovolj, da Indijo doživiš v pravem pomenu, a vseeno dovolj, da občutiš splošni utrip države. Pot se je začela v New Delhiju.
Pozabi na evropsko razmišljanje
Mesto bi za marsikoga, še posebno če ni vajen držav tretjega sveta, predstavljalo velik kulturni šok. Smeti, motorji, sumljivi prišleki, vonj po urinu ter umazano ozračje kar kličejo k tesnobnemu počutju. Takrat se je najbolje zateči k prvemu pravilu potovanja po Indiji – pozabi na evropsko razmišljanje in začni razmišljati kot Indijec. Popotovanje sem nadaljeval z vlakom proti Džajpurju, ki z Agro, mestom, kjer stoji svetovno znani Tadž Mahal, in Delhijem tvori tako imenovani zlati trikotnik, trojico mest, ki jih na potepu po Indiji ne smemo zamuditi. Po preživetih treh dneh v Džajpurju in Agri je bil čas, da se premaknem v bolj centralni del Indije. V načrtu je bil obisk mesta Aurangabad, v bližini katerega je znano v skalo vklesano svetišče Elora. Zataknilo se je že pri odhodu. Nočni vlak, ki naj bi odpeljal ob 16.45, je na postajo pripeljal šele ob 5.30, torej s slabimi 11 urami zamude. Razlog za to naj bi bila gosta megla, ki se rada pojavi v tem delu Indije zaradi vlažnega in močno onesnaženega ozračja. Vlak je nato do svoje končne postaje v Aurangabadu potreboval še okroglih 24 ur, med dolgotrajno vožnjo pa sem ugotovil še eno razvado Indijcev – smeti. Enostavno jih ne prenesejo v svojih rokah. Vsako smet takoj odvržejo, pa naj bo to skozi okno vlaka, v naravo ali pa v reko.
Ruska cirilica in meniji
Po občudovanju svetišča v Elori je bil čas za nekajdnevni oddih ob morju. Goa je območje v zahodni Indiji, znano predvsem po turizmu in zabavah pozno v noč. V zadnjih nekaj letih so, tako kot nekatere druge dele planeta, Goo odkrili ruski turisti. Namesto indijskih napisov lahko uzremo rusko cirilico in trgovine ter restavracije z ruskimi meniji, kar malce uniči pristnost doživetja tega dela Indije. Kljub temu je morje prijetno toplo, namestitve pa poceni. Odlično za polnjenje baterij od hektičnega indijskega vsakdanjika.
Sledil je ponovni umik v notranjost države. Tokrat z nočnim avtobusom do mesta Hampi, kjer se na ruševinah zgodovinskega mesta Vidžajangara dviguje odlično ohranjen mogočen tempelj Virupakša. Po dnevnem ogledu ruševin in edinstvenem sončnem zahodu je sledil premik do zadnje postaje potovanja, Čenaiu, od koder sem nadaljeval pot proti domu. Tam je sledilo novo presenečenje. Zaradi nepričakovanega prehoda ciklona so morali zapreti letališče, kar je pot domov podaljšalo za kakšen dan, vendar je to že znana zgodba.
Indija je resnično nepredvidljiva. Vsako potovanje je unikatno, polno presenečenj in novih spoznanj. Sicer so Indijci zelo odprti do tujcev, mnogi od njih, pravzaprav velika večina, še nikoli niso videli turistov, s katerimi se zato radi fotografirajo in pogovarjajo. Prav zato se Indija zapiše v srca mnogih popotnikov.
