Čeprav je ljubljanski Javni holding seznanjen s tveganji in tudi kršitvami, ki so jih deležne nekatere čistilke zunanjih izvajalcev, teh delavk ne bodo direktno zaposlili. Je pa Energetika po razkritju, da čistilno podjetje Manicom nekaterim delavkam ne plačuje redno socialnih prispevkov, sklenila sporazum z Manicomom o prenehanju sodelovanja. Kot smo poročali pred tedni, je Manicom davčni neplačnik in glede na izpisek finančne uprave najmanj eni delavki med avgustom lani in januarjem letos ni plačeval socialnih prispevkov.
Brez regresa in plačila za nadure
Pridobili smo nove podatke o domnevnem izkoriščanju te delavke, ki ji je Manicom sodelovanje podaljševal vsak mesec. Iz njene evidence je razvidno, da je na primer avgusta lani, ko je čistila za Energetiko, Snago, trgovino Müller, policijo in pošto, delala 268,5 ure, iz obračuna plače pa, da so ji izplačali le 20 nadur. Trdi tudi, da ni dobila regresa, da ji niso omogočili izkoristiti niti dneva dopusta. Namesto denarja za malico je prejemala bone za Tuš, za katere pa pravi, da so bili v manjši vrednosti, kot je pisalo na obračunu plače. Večino dni je delala na dveh lokacijah v Ljubljani, zato je morala z enega konca mesta nekako priti na drugega. Za prevoz je morala poskrbeti sama, trdi, da ni dobila niti nadomestila za stroške poti, prav tako časa, ki ga je porabila za pot, ni vpisala v evidenco delovnih ur.
Delavka pravi, da je morala včasih po navodilih zaposlene osebe v Manicomu zapisati manj ur dela, kot jih je v resnici opravila. Očitki o zaposlovanju na črno na račun Manicoma pa so se pojavili med obravnavo Smailu Memiću, direktorju podjetja Beki plus v stečaju, ki je bil Manicomov podizvajalec. Memića je okrajno sodišče obsodilo zaposlovanja na črno in kršitve temeljnih pravic delavcev. Na prvi stopnji je dobil pogojno kazen leto zapora s preizkusno dobo dveh let in pod pogojem, da v šestih mesecih tri oškodovanke poplača v skupni vrednosti dobrih 14.000 evrov. Memić je na sodišču povedal, da je veliko delavk delalo na črno pri Manicomu, »a ne po krivdi Beki plusa, temveč je to stvar Manicoma«. Da bi odgovorili na očitke, smo vprašanja naslovili tudi na Manicom, a nam do včeraj niso odgovorili.
V pogodbi ni bilo socialne klavzule
Manicom, ki je v postopku prisilne poravnave, dela tudi za občinska podjetja Energetika, Snaga, Žale in Ljubljanski potniški promet (LPP), med letoma 2003 in 2015 pa je z delom za občinsko upravo zaslužil dobrih 4,2 milijona evrov. Iz javnega holdinga so nam sporočili, da so intervenirali pri Manicomu, naj plačevanje prispevkov uredijo. Pogodba z Energetiko bi sicer morala veljati do konca januarja prihodnje leto, a bo sporazumno prekinjena z 31. avgustom letos. Pogodba Manicoma s Snago, LPP in Žalami prav tako poteče konec avgusta, zato pripravljajo skupno javno naročilo za čiščenje poslovnih prostorov, v katero bo vključeno tudi javno podjetje Ljubljanska parkirišča. Naročilo bodo objavili v roku enega meseca, kar kaže na to, da čistilk ne bodo sami zaposlili.
»Zdi se, da jih izkušnja z Manicomom ni ničesar naučila. Čistilke bi namreč morali direktno zaposliti. Če že vztrajajo pri novem razpisu, za kar, ponavljam, ne vidim razloga, pa mora novi izvajalec nase v celoti prenesti čistilke, ki čistijo zdaj. Poleg tega morajo javna podjetja vnesti v pogodbo določilo rednega preverjanja izvajalca, ali spoštuje delovno in socialno zakonodajo,« je dejal Goran Lukič iz Delavske svetovalnice.
Ob podpisu pogodbe med občinskimi podjetji z Manicomom namreč zakon o javnem naročanju še ni veleval, da mora biti v pogodbi zapisana socialna klavzula (to določilo velja od prvega aprila 2016). Socialna klavzula določa, da pogodba preneha veljati, če je naročnik seznanjen, da je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je izvajalec ali podizvajalec pogodbe o izvedbi javnega naročila kršil delovno, okoljsko ali socialno zakonodajo.
Lukič se sprašuje, zakaj niso pri Energetiki in drugih javnih podjetjih v pogodbe po tem, ko je začel veljati novi zakon, vpisali aneksa, v katerem bi bila zapisana socialna klavzula. To bi, če bi želeli, lahko vnesli tudi že pred uveljavitvijo zakona. Nekateri so to naredili. Lukič navaja primer pogodbe med finančno upravo in izvajalcem čiščenja, ki je bila sklenjena 24. decembra 2015. Čeprav takrat socialna klavzula še ni bila obvezni sestavni del pogodbe, v enem od členov te pogodbe piše, da lahko finančna uprava odstopi od sodelovanja, če izvajalec ne plačuje davkov in prispevkov za socialno varnost.
