Zadnjič sem imel srečo in si ob prenosu odbora za obrambo privoščil gledanje prave komedije sodelujočih. Odbor je razpravljal o delitvi denarja različnim organizacijam. Sejo je zanosno, s sijočim obrazom, odločno vodil najbolj perspektiven mladi kader opozicijske stranke. Cilj seje je bil znan. Odvzeti denar nekaterim in ga deliti drugim. Največ seveda sebi, nato prijateljem in potem še tistim, ki bi bili vredni naklonjenosti odbora/stranke. Pri opredeljevanju razlogov za zmanjšanje sredstev borčevski organizaciji je mlademu parlamentarcu pridno asistiral »zgodovinar« Franc Breznik, ki je lepo zmetal v en koš borce proti nacifašizmu, Stalinovo povezovanje s Hitlerjem in kot posledico tudi povezovanje naših partizanov/komunistov z nacisti, čeprav so se ti pravzaprav borili proti njim, pa so vseeno bili izdajalci.

Težko razumete? Ja, tudi sam sem nekajkrat pogledal posnetek, pa je vedno zvenelo enako. Partizani/komunisti in nacisti so se spajdašili, zagrešili veleizdajo in so zato vredni, da se jih iz delitve denarja izloči in vrže ven. To je mladi predsednik odbora ponosno tudi storil takoj, ko je predsednik borčevske organizacije želel besedo in z repliko popraviti prej omenjena zgodovinska spoznanja v pravi red. Res nisem prav slišal, ali je rekel »lažnivi kljukci« ali »lažnivi k...ci«, ker je grmenje mladega vodje to preglasilo. G. Turnšek se je elegantno umaknil s seje. Prav grozljivo pa je bilo gledati zmagoslavje na obrazu malega napoleona, ki je dosegel svoj zgodovinski domet.

Seja je bila prava tragikomedija. Noben član odbora ni zmogel besede proti takemu »kulturnemu« razpravljanju in vodenju. Tudi drugi znani člani parlamenta, ki radi pred televizijo pokažejo svoj obraz, vključno z vodilno centralno stranko, niso temu obračunavanju namenili niti besede. Tudi grmeči del desnih novinarjev (pa tudi večina levih) je gladko sprejel to potezo kot pravilno. Le v eni ali dveh revijah sem našel odmev na ta dogodek.

Ne čutim se dolžnega braniti nikogar. Oglašam se kot užaljeni in ponižani državljan suverene države, ki ima svojo jasno napisano zgodovino, ki ima status članice protifašistične koalicije in zmagovalke v drugi svetovni vojni. Oglašam se, ker sem sit serijske sprenevedave razlage o komunizmu, proti kateremu so se pridno borili domoljubi iz vrst domobrancev pri sv. Urhu, v Kozlerjevi gošči, v Grahovem, v Begunjah in drugod. Počutil sem se kot tepec, ki mu golobradi mladenič razlaga zgodovino in državni pravni red.

Hvala bogu znam misliti s svojo glavo. Znam tudi ločiti zrnje od plev, ki sta jih tokrat nasula oba. Seveda je vse njuno napenjanje kazalo k spravi, o kateri prav desna stran ne želi konca razprave. Trdno sem prepričan, da bi za spravo bilo dovolj, če bi ta stran, ki jo predstavlja predsednik odbora za obrambo, zmogla iskreno, preprosto reči tri, štiri besede. Recimo: »Oprostite, takrat smo se napak odločili.« Dovolj bi bilo in nobenih spravnih dejanj ne bi bilo več potrebnih. Ampak RKC, stoječa za takratnimi in sedanjimi razlagami, je nezmotljiva in tega ne bo priznala. Tudi desna stran politične scene bi lahko pritegnila takemu zaključku, če bi bila politično modra. Verjemite, da bi v Sloveniji spet mirno zadihali, zavihali rokave in se lotili prihodnosti, ki ne bo lahka in ji bomo le združeni kos. Pa da ne bo pomote. Vsake žrtve v drugi svetovni vojni in vseh drugih vojnah je bilo škoda. Vsaka žrtev si tudi zasluži mir in dostojen grob. Pika.

Zato me je gromovniško vodenje te seje prizadelo, nadobudni zgodovinar in mali napoleon pa razžalostila. Če sta to predstavnika jutrišnje generacije, ki bo vodila Slovenijo, se nam slabo piše. Tudi tista svetopisemska tolažba »saj ne vesta, kaj delata«, mi nič ne pomaga, ker vem, da »strici iz teme«, ki ju vodijo, natančno vedo, kaj hočejo. Bojim se, da onadva tega (še) ne vesta. Pa mi vsi drugi? Vemo?

Dušan Kaplan, Ljubljana