Odzivi o domnevnih zdravniških napakah, opustitvah in zmotah, ki so tudi medijsko zelo odmevni, kažejo na »formo mentis« naše družbe, v kateri je polno hipokrizije in dvoličnosti. V zadnjem času se stalno pojavljajo oddaje (tudi v TV Tarči konec aprila) in časopisni članki o slabih izidih zdravljenja. Tudi zelo pronicljivi in raziskovalni novinarji žal pogosto podležejo pritisku javnosti in na zelo tendenciozen način prikazujejo primere, ki so se končali s smrtjo ali trajno invalidnostjo bolnikov. Treba je takoj poudariti, da primeri, ki jih stalno ponavljajo, med seboj sploh niso primerljivi. Ne bom navedel nobenega konkretnega primera, lahko pa rečem, da o nekaterih kar nekaj vem. Tako mečejo v isti koš zaplete, ki so bolj ali manj pričakovani, zmote, ki jih delamo vsi, ki delamo z bolniki, in napake, ki so morda res napake, pa vendar v veliki večini niso namerne ali posledica hude malomarnosti.
Ker ne morem in ne smem komentirati drugih zapletov, lahko navedem primer iz svoje prakse. Med rutinskim posegom je bolnik doživel zastoj srca. Ali sem za to odgovoren? Nisem, ker je do njega prišlo nenadoma in nepričakovano.
Po poročanju medijev in izjavah bolj ali manj kompetentnih zdravnikov, ki že dolgo ne delajo z bolniki, je vtis, da smo za vse slabe izhode zdravljenja in napake pri obravnavi bolnikov krivi le in zgolj zdravniki, kar je hudo poenostavljanje. Resnica je precej drugačna.
Nekaj primerov. Ali je zdravniška napaka, če bolnik naredi v bolnišnici samomor? Ali če pade s postelje in zaradi poškodb umre? Ali če umre zaradi katetrske sepse? Ali umre zaradi okužbe z odpornimi bakterijami? Ali če umre zaradi prepozne diagnoze zaradi predolgih čakalnih dob na preiskave in postopke zdravljenja? Ali če umre zaradi neke neprepoznane redke ali prepozno spoznane bolezni? So zapleti, zmote in tudi napake, to pač moramo priznati. Toda kdo je sposoben predvideti vse take in drugačne neželene dogodke? Nihče.
Torej smo res zdravniki odgovorni za vse? Ne. Pri vsaki smrti je treba biti natančen pri ocenah vzrokov in posledic. Ne moremo kar vseh primerov neuspešnega zdravljenja metati v isti koš. V zdravstvu je toliko udeležencev, da je posploševanje in preganjanje zgolj zdravnikov nesprejemljivo. Če javnost še tako obsoja zdravnike, moramo stalno opozarjati, da so marsikatere napake posledica sistemskih nepravilnosti, komunikacijskih šumov in drugih vzrokov. Vsakemu zdravniku je še kako v interesu, da bi bilo škodljivih posledic za bolnike čim manj. Zato pa potrebujemo predvsem urejeno zdravstvo s čim bolj strokovno usposobljenim kadrom. Bojim pa se, da ob vsesplošnem varčevanju boljših varnostnih standardov ni mogoče doseči, pa če se še tako trudimo. Ali kdo misli, da smo zdravniki ravnodušni do naših neuspehov?
Največ napak je nenamernih in bolj posledica okoliščin kot pa neznanja, hude malomarnosti, nevestnosti ali celo brezbrižnosti. Nasploh je najmanj napak pri posegih, ki se izvajajo pogosto, čemur v žargonu rečemo, da je za dobro klinično delo potrebna kilometrina, in takšnih, ki so že po naravi posega povezani z manjšim tveganjem. Bolniki sicer upravičeno pričakujejo najboljše zdravstvene storitve, vendar se žal bolezni in bolezenska stanja ne končajo vedno tako, kot si vsi želimo in česar sodobna medicina ni vedno sposobna nuditi. Vse države se spopadajo s problemom škode, ki jo utrpi bolnik, pa krivde ni mogoče ali jo je zelo težko dokazati. Zato so nekatere ustanovile zavarovanje za škodo, ko bolnikom ni treba dokazovati, da je škoda posledica napake zdravstvenega osebja. To je pripomoglo k temu, da so se v znatni meri izognili dolgotrajni in neuspešni poti do odškodnine. Kako je pri nas, pa vemo, saj smo zdravniki tako rekoč vsak dan obravnavani kot kriminalci, ob dobri asistenci medijev. Zdravniške organizacije se sicer trudijo zaščititi svoje člane, a so pri tem nemočne in deležne kritik o cehovski solidarnosti. Vse prevečkrat smo privezani na sramotilni steber, čeprav je v sistem vključenih mnogo drugih deležnikov, ki so vsaj sokrivi, da se neljubi dogodki dogajajo. Ko je treba prevzeti odgovornost, si pa po pilatovsko umijejo roke.
Za zmanjšanje števila komplikacij je najpomembnejša dobra klinična praksa. To seveda velja za vse osebje, ki ima stik z bolnikom, in to so predvsem medicinske sestre. Vsaka naša odločitev mora biti indicirana in pravilno izvedena, upoštevaje možne zaplete. Pametno bi bilo posnemati države z daljšo tradicijo ter imeti poseben neodvisen organ za reševanje teh problemov in ne ad hoc imenovanih komisij za vsak sporen dogodek posebej.
Neljubi dogodki pri diagnostiki in zdravljenju so se in se bodo vedno dogajali. Ti mečejo slabo luč na ves zdravstveni sistem, čeprav trdim, da je naš sistem glede na možnosti nadpovprečno dober. Tudi meni se porajajo vprašanja, ali vedno in povsod res naredimo vse, kar je za bolnika najbolje. Morda smo za (slab) odnos javnosti do našega dela, predvsem pa do napak, res krivi zlasti zdravniki, a ne samo mi. Naj ne zveni kot opravičilo, a se moramo vendarle zavedati, da živimo v družbi, ki je bolj podobna Avgijevemu hlevu kot urejeni družbi.
Čeprav nam je država omogočila izobraževanje, marsikdo odide delati tja, kjer ga ne bodo, tako kot znana antropologinja, poimenovali kot »pohlepne, asocialne pošasti«. Da so celo intelektualci sposobni takega »pošastnega« zmerjanja, je naravnost grozljivo. Zato odnos laične javnosti do zdravnikov sploh ne preseneča.
Iluzorno je pričakovati, da bo zdravstvo v taki (z)družbi delovalo tako, kot bi moralo in kot si vsi želimo. Vse prevečkrat govorimo samo o posledicah, redko pa o vzrokih za napake. Če je cilj preganjanja zdravnikov izrekanje strogih kazni, bo učinek ravno nasproten. Dokler bo vladala kultura strahu pred morebitnimi napakami in javnim sramotenjem zdravnikov, sem resnično zaskrbljen biti zdravnik v Sloveniji. Še naprej bomo priča aferam, ki vsem nam samo škodujejo, ker spodbujajo defenzivno in zato drago medicino z veliko preiskavami ter odlašanje o odločitvah primernega in pravočasnega načina in možnosti zdravljenja. Tudi ko bodo namesto nas delali roboti, bo njih moral voditi človek.
Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.