V zadnjih časih, ko se vse močneje prebuja zavest o zdravi hrani, se veča tudi povpraševanje po tem imenitnem žitu, ki je zaradi nezahtevnosti pridelave idealno za zagovornike gensko nespre menjene hrane. Pira je plevnata vrsta pšenice, saj zrno po žetvi ostane v plevi, ki ga varuje pred onesnaženjem. Prednost pire pred običajno pšenico je tudi v precej višji vsebnosti beljakovin in nenasičenih maščobnih kislin, ki varujejo srce in ožilje. Piro v kuhinji uporabljamo v obliki zrnja ali moke. Moko uporabljamo kakor navadno pšenično, iz nje lahko pripravimo vse, od kruha in peciva do palačink in testenin. Le testo je treba dalj časa mesiti, dalj mora počivati in dalj vzhajati, če želimo podobno mehkobo kruha kot pri beli moki. Še širše uporabno pa je pirino zrnje, ki mu nekateri pravijo kar pirin riž, saj lahko z njim pripravimo prav vse jedi, ki jih sicer pripravljamo z rižem. S piro namesto riža nastanejo med drugim tudi imenitne čufte (glej recept na naslednji strani), ki so, mimogrede, ime dobile po perzijskih koftah. Po perzijsko namreč koftan pomeni mleti, sekljati, tolči, kofta pa je torej kroglica iz sesekljanega mesa. Grki ji rečejo keftes, Makedonci kjofta, Bolgari kyufte, povsod pa jo pripravljajo iz govedine ali ovčetine. Indijci poznajo tudi njeno vegetarijansko različico lauki kofta… S piro se nam edinole pri mlečnem rižu in riževem narastku bržkone ne bi izšlo povsem po načrtih. Ali pač. Tega v tem trenutku ni mogoče trditi z zanesljivostjo, saj nihče od članov kulinaričnega odbora Nedeljskega tega še ni poskusil. Vsekakor pa lahko s piro zamenjamo riž v vseh vrstah rižot, ohlajeno kuhano pirino kašo uporabimo za najrazličnejše slastne solate, zlasti poleti, v kombinaciji s svežim paradižnikom, oljčnim oljem, mladim sirom, drobnjakom in še čim. V tem času, ko smo se komaj rešili zares zoprno hladnega vremena in bomo paradižnik v celinskem delu naše dežele šele zares nasadili, pa bo morda priročnejši tokratni recept.
Pira s kokošjim filejem in gobami
300 g pire, približno 400 g težak kokošji file, 250 g gob (šitake, bukov ostrigar, šampinjoni ali katere koli druge gobe), 1 korenček, 1 steblo zelene, 1 čebulo, 2 žlici oljčnega olja (ali ustrezno količino masla ali mešanico obojega), 30 g masla, 50 g parmezana, 1 dl suhega belega vina, strok česna, morsko sol, sveže zmlet poper.
Meso narežemo na trakove ali kocke, gobe očistimo in operemo ter narežemo. Vse skupaj popečemo na manjši količini olja ali mešanice olja in masla. Med pečenjem sesekljamo česen in ga dodamo v posodo z mesom ter gobami šele, ko to odstavimo. Na olju (ali mešanici) popražimo sesekljano čebulo, že med praženjem ji dodamo piro in občasno premešamo, da se ne prismodi. Zalijemo z belim vinom, ki ga med mešanjem povsem ukuhamo. Nato piro med kuhanjem postopoma zalivamo z vodo (količina je označena na embalaži), dokler se ne skuha na zob (ne povsem do konca!). Kuhano piro dodamo pečenemu mesu in gobam, solimo in popramo ter previdno pomešamo in za nekaj minut pristavimo. Medtem parmezan drobno nastrgamo. Kuhano pirino rižoto odstavimo, potresemo s kosmi masla in nastrganim parmezanom, pokrijemo in pustimo počivati pet minut. Rižoto previsno premešamo in razdelimo na segrete krožnike. Zraven ponudimo kozarec enakega vina, kot smo ga uporabili med kuhanjem. Če postrežemo kot samostojno jed, poleg ponudimo še sezonsko solato.
