Depeche Mode je eden tistih bendov, ki so, koncertno gledano, svojo zgodovino obrnili na glavo. Postavljeni na oder se do lastnih (prvotnih) obrazcev elektropopa vedejo prevratniško. V njih skorajda nič ni retro, četudi se zdi tako. Citiranje samega sebe, še zlasti na način, da so stare pesmi postale že pomanjšana oblika anekdote, pa je v večini primerov silno nevarno početje. Poslušalci tega v večini primerov ne znajo odpustiti, saj – izključno v mainstreamu, seveda – pod vplivom industrije zabave zahtevajo za ubrano petje čim ustreznejši prenos studijskih zapisov na odre.
Koncert kot doživetje
Depeche Mode v te na hitro sestavljene prepisovalne zakonitosti ne verjamejo več in torej ne replicirajo zvoka, ki jih je pripeljal do največjih aren. S koncertom se ukvarjajo kot z doživetjem, kjer je nekatere stvari tudi težko predvideti, česar je bilo nekoč zelo malo ali skoraj nič. Vsaj koncert v histeričnih Stožicah je bil tipičen primer tega. Depeši niso varčevali z nostalgijo na moderen, celo eksperimentalen način in v tem (so)razmerju v ničemer niso razgradili lahke prepoznavnosti ali notranje napetosti največjih označevalcev. Privzdignili so jo na drugačno raven, kjer so si dovolili nekoliko spreobrniti celo kultno skladbo Enjoy the silence. Korektno do njihovega ustvarjalnega ega in do poslušalcev.
Toliko o korektnosti, ki je povsem neustrezen izraz za oris tistega, kar se je v nedeljo dogajalo v Stožicah. Od arhaičnega tehnopopa so ostale samo temačne – metalne basovske linije in nekaj analognih učinkov, vse drugo je bilo podrejeno na novo odkritemu (kraut)rokovskemu univerzumu v enačbi z industrijskim minimalizmom. To velja zlasti za uvodni skladbi z aktualnega albuma Spirit (Going backwards, So much love), ki ju je malodane presekal klic s pesmijo z roba življenja: Barrel of a gun. Nasploh je bil uvodni del koncerta pretežno posvečen zadnjemu desetletju (A pain that I'm used to, Corrupt), potem pa so z akustično verzijo A question of lust prvič potrkali na vrata osemdesetih let.
Odklop na koncu
Postavljeni pred dovršene videoodlomke in statične kulise vizualnega koreografa Antona Corbijna so člani skupine s publiko komunicirali predvsem telesno. Nekakšni (klišejski) navijaški vzkliki pravzaprav niti niso bili potrebni, saj je izvedba poskrbela, da se je energija v obe smeri pretakala povsem spontano. Pri tem je bilo še najzanimivejše, da je je več prišlo od vsepovsod iz dvorane, še najmanj pa iz tako imenovanega (prestižnega) zlatega ringa, kjer naj bi se gnetli najbolj goreči oboževalci. Popoln odklop je seveda sledil na koncu, kar je bilo v programu, vnaprej preverjenem na spletu, tudi pričakovati.
Večina poslušalcev je to strpno, a tudi zasluženo čakala – in dobila! Muzika za množice, za množično mahanje in vpitje na ves glas. Od malce predrugačene Everything counts prek Stripped do Enjoy the silence in Never let me down again, absolutnega finala rednega dela in vrhunca večera. Po kratkem odhodu z odra je bila vrnitev pred razigrano publiko seveda samoumevna. Konkreten dodatek petih pesmi je postregel z nekaj tehničnimi težavami (I feel you), z edinim kiksom v medli izvedbi priredbe Heroes Davida Bowieja, kjer jim ni uspelo poiskati pravih čustev. Zato pa je veliki finale postregel s fantastično Personal Jesus in ostalo nam je samo še, da smo se po vseh prejetih decibelih v svojih čevljih sprehodili do doma uživat v tišino in spomine.
