Leta 1986 so menda kustosi razstav pogosto kar sami pisali kritike teh istih razstav za časopise, prav tako pa je bila kritika izredno hermetična in zatorej bolj namenjena samoafirmaciji določenih praks med stroko kot splošni javnosti. Danes je drugače. Ta preskok v način pisanja, ki vidi in upošteva (morda tudi) neukega bralca in je zato često označen kot populističen, pa je nekako logičen, saj sledi izvornemu poslanstvu časopisov. Na drugi strani je položaj tiskanih medijev danes mnogo bolj rizičen kot pred tridesetimi leti, saj se morajo vsled sprememb medijske krajine srdito bojevati za bralce. Kulturne strani pa posledično niso več nujno najslabše brane rubrike v časnikih. Stanje kritiškega pisanja se torej ni nujno poslabšalo, le spremenilo in razpršilo se je.
Nedavno je tudi simpozij slovenske izpostave mednarodnega združenja likovnih kritikov – AICA poudaril problematiko izginjanja likovne kritike iz množičnih medijev oziroma njenega izgubljanja prostora na račun drugih umetniških disciplin. To je sicer legitimen odziv stroke, ki brani svoj ceh, vendar je v podtonu tovrstnih debat pogosto zaznati prelaganje odgovornosti na drugega. Pogosto je slišati, da so za padec števila likovnih kritik krivi lastniki medijev, uredniki, ministrstvo za kulturo ali nespodbuden izobraževalni sistem, redkeje pa se omenja odgovornost likovne stroke in vprašanje, zakaj je vizualna umetnost očitno manj priljubljena kot druge umetniške discipline. Na ta zagonetna vprašanja je najlažje odgovoriti z nostalgijo po dobrih starih časih, kar je sicer splošen in zimzelen pojav.
Danes se v medijih, poleg pogostih prepisov medijskih najav, pojavljajo novinarska besedila, teoretske razprave in v nekoliko manjši meri tudi »klasična« likovna kritika. Ta situacija je morda nezadržna posledica dejstva, da pisci prihajajo iz različnih strok, kar je skladno z naravo sodobne umetnosti danes. Prav tako je pomembno, da le redki pisci – če sploh – delujejo izključno na področju likovne kritike (to se v tridesetih letih ni spremenilo), saj od tega ni mogoče preživeti. Zato so očitno neizbežne tudi obtožbe o konfliktu interesov, s katerimi se pisci pogosto srečujejo, četudi danes kustosi ne pišejo več o razstavah v ustanovah, kjer delujejo. A na butični sceni, kot je slovenska, je nemogoče vzpostaviti institucijo profesionalnega umetnostnega kritika, ki ne bi bil vpet v prav nobeno od drugih področij produkcije in predstavljanja umetnosti.
Večina dolgoletnih poznavalcev umetnosti in izkušenih piscev se danes pod temi pogoji ne želi izpostavljati s podajanjem mnenj v množičnih medijih, medtem ko je v svetu spletnih komentarjev, forumov in družbenih omrežij instantno komentiranje lahkotno in prostodušno kot nikoli prej, argumentiranih odzivov na kritike pa je malo. V desetih letih pisanja za Dnevnik sem le enkrat samkrat prejel artikuliran odziv na svoj zapis v obliki pisma bralcev. Vsekakor je »varneje« zapisati benigno kritiko kot pa poglobljeno in kritično razpravo, ki morebiti ne bo prizanesljiva do vseh vpletenih. Številni (potencialni) umetnostni kritiki, ki so pri nas po večini razmeroma mladi (starejša generacija praviloma ne piše več), si preprosto nočejo zapreti vrat v bodoči karieri, ki utegne zaviti tudi v katero drugo smer znotraj sveta umetnosti. Zato je morda največja tegoba trenutne likovne kritike, in hkrati tudi razlog za očitno kvantitativno diskrepanco med letoma 1986 in 2016, prav pomanjkanje piscev, ki bi bili pripravljeni javno izraziti svoje mnenje. In če želi imeti (slovenska) scena kakovostno umetnostno kritiko, se jo bo morala naučiti tudi sprejemati ter se nanjo argumentirano in konstruktivno odzivati.