Žalostno je, da pri nas še vedno tajimo dejstvo, da se je do 26. aprila 1941 okupatorju uprla le vojska Kraljevine Jugoslavije, ki je sicer kmalu kapitulirala. Dejstvo je tudi, da je Inštitut za novejšo zgodovino doslej ugotovil že 99.706 žrtev med Slovenci med vojno in po njej. V uporu zoper okupatorje pa je umrlo 7800 okupatorjev. Bil je torej upor zoper okupatorja, a bila je tudi revolucija oziroma državljanska vojna med okupacijo. To se jasno vidi iz popisa žrtev inštituta in iz drugih virov, tudi na grobiščih v naravi.

Prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta RS, partizan dr. France Bučar, je tedaj dejal: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.« To je javno ponavljal vse do smrti. V državljanski vojni so namreč le začetniki in zagovorniki revolucije in s tem državljanske vojne, na drugi strani pa so napadeni nasprotniki revolucije. V državljanski vojni ni izdajalcev naroda. V državljanski vojni nastopajo samo revolucionarji in protirevolucionarji. Zločini pa so lahko bili storjeni na eni in drugi strani.

Spoštujmo, kolikor je bilo dejansko upora proti okupatorju. Zelo pa obžalujmo državljansko vojno. Le tako bomo lahko dosegli spravo, ki je pogoj za normalen razvoj vsake dežele, tudi Slovenije.

Franc Mihič, Ribnica