Pri vsem skupaj je treba razmišljanje postaviti na glavo. Premalo je le ugotavljati, da nas ne marajo, bolj je pomembno, zakaj nas ne marajo. Zakaj nimamo prijateljev. Zakaj smo tako majhni. In to ne geografsko. Zakaj nismo nikomur simpatični s to svojo držo. Še sosedom ne.
Pa kako bi nas lahko imeli radi sosedje, če med njih in nas postavimo žično ograjo. Zraven pa še soseda prepričujemo, da to počnemo zaradi njegove varnosti. Oziroma prepričujemo vso Evropo, da se žrtvujemo za njih. Očitno se mačeha Evropa ne ozira na naše žrtvovanje. Lepo nas izpljune že v kvalifikacijah Evrosonga. Tu imate vam vašo žico. Kar ostanite ograjeni z njo brez finala. Res bizarno, da smo sami začeli verjeti, kako dobivamo prijatelje, v bistvu pa jih izgubljamo. Oziroma nas je epopeja z žico stala vsaj potencialno naklonjenost bližnjih sosedov.
Čeprav se pri nas epopeja okoli žice šele začenja. Znana stara zgodba. Nekdo nas je prevaral. Z izborom dobavitelja že na začetku. Spet smo davkoplačevalci nekaj izgubili. Res bedno. Da se na ekranih pojavljajo bivši in zdajšnji politiki in tekmujejo, kdo bo bolj čist. Kdo bo bolj nedolžen in v službi svojega naroda. Za bruhat. Namesto da bi se pogledali v ogledalo in tam videli tisto, česar nočejo. Da so izgubili obraz. Ja, za to gre. Nismo izgubili nekih imaginarnih davkoplačevalskih soldov, ampak smo z njimi in njihovimi odločitvami izgubili obraz kot država. Ko se je postavil prvi meter žice, smo izgubili potencial, da dobimo kakšnega prijatelja. Ja, prijatelje smo zamenjali za žico. Za tisto sramoto na meji.
Ljubljana žice ne pozabi. Župan Zoran Janković v nasprotju z drugimi politiki, ki že razmišljajo o volitvah in se prilizujejo nekemu sredinskemu imaginarnemu volilcu, brez slabe vesti vse Ljubljančane vabi, da se še enkrat sprehodijo po Poti spominov in tovarištva. Ne zato, ker je to fino za telo, temveč zato, ker je to fino za duha. Da ne pozabi. Da se ne začne sprenevedati in kalkulirati. In še enkrat: kako naj imamo prijatelje onkraj meja, če pa imamo v svojih vrstah marsovce, ki zanikajo zgodovino. Zgodovinska dejstva. Kdo je bil okupator in kdo se je boril proti njemu. Imajo obraz, da nas prepričujejo, kako smo nasedli svetovni prevari komunistov, Židov, Rusov in še kakšnih drugih barabinov s kagebejevskim genskim zapisom.
Prepričujejo nas, kako nas je prevaral Tito, ki je bil podtaknjenec in največje zlo na svetu, in prevarali so nas partizani, ki niso ničesar osvobajali, ampak le kradli, ropali, ubijali in spreobračali. Potem so nas še petdeset let prinašali okoli z zgodbicami, kako so junaško nabrisali naciste in fašiste. Namreč, po logiki in besedah teh marsovcev so nas prišli nacisti in fašisti branit. Bili so naši zavezniki in nas Ljubljančane lepo zavarovali z žico. Ja, žica je bila za nas in naše prednike. Da v mesto ne vdre partizanska drhal. Skratka, vsako leto, ko se sprehajajo množice po tej Poti spominov in tovarištva, ne smejo pozabiti, da se v bistvu sprehajajo po poti obrambe. Poti zavarovanja. Negovanja čiste narodove biti, ki je s pomočjo nacistov in fašistov res ostala čista. In brez prijateljev.
Pred nami je le en projekt. Kako najti prijatelje. Namesto da nam Karl Erjavec pripoveduje smešnice, naj nam raje pove, kaj bo naredil, da nas bo kdo na tej polobli še povohal. Kdo bo sploh še prišel na vljudnostni obisk, nas potrepljal po ramenih in zagotovil, da bomo dobili kakšen glas več na Evrosongu. Naj se iz te parade kiča še tako delamo norca, je na koncu to vseeno ogledalo stanja stvari. Ali vsaj tega, kdo se je vpisal na zemljevid prepoznavnosti. Me prav zanima, koga je šarmiral naš Omar. Ali pa naša delegacija, ki zna povedati, da so se imeli fino, da so dali vse od sebe in da bo naslednje leto še bolje. Dobili bomo eno točko več.
Recimo, da že letos sprejmemo sklep, da moramo tja s komadom, ki bo imel temu primeren naslov. Za začetek nič o svoji poti, nič o žicah, nič o beguncih, nič o strahu, ampak le zagotovilo, da smo na njihovi poti. Njihova pot pa je preprosta na samem začetku. Na tekmo pošljejo vsaj spodobne skladbe. Pa tudi spodobne izvajalce. Z neko razliko in brez posnemanja. Prijatelji imajo radi skromne posebneže. Ter z največjim veseljem velikih narodov ne nagradijo z zmagami kar po nekem avtomatizmu. Ja Omar & Co., veliko bo treba spremeniti. Najprej v zmešanih marsovskih glavah…
