Za večino slovenske ekonomije, to je za javni sektor, je za nagrajevanje važna predvsem izobrazba, niso pa odločilni rezultati dela, ki jih prizna le trg in se odražajo na blagostanju vseh državljanov. Mnogi v slovenskem javnem sektorju so plačani po izobrazbi ne glede na rezultate dela, ki jih ovrednoti trg. Ti rezultati se odrazijo v uspešnosti gospodarstva in v dvigu blagostanju države, ali pa tudi ne. Mnogo je primerov, tudi v šolstvu, ko dobijo izobraženci višjo plačo zgolj za to, ker imajo višjo izobrazbo, kot je predpisana za delovno mesto. Ta višja plača le zaradi višje izobrazbe, ne glede na to, da ta višja izobrazba ni potrebna za dosego ciljev delovnega mesta, je zgolj nagrada za višjo izobrazbo, ni pa plačilo za rezultate opravljenega dela, ki so edina poštena in realna podlaga za plačilo. Torej so nekateri izobraženci nagrajevani ne glede na ustvarjalnost oziroma na rezultate dela, kar je kraja dela zaslužka drugih, predvsem zaposlenih v gospodarstvu. To je tudi kraja že tako slabo plačanih delojemalcev, kar je žalosten pogoj, da je gospodarstvo lahko še konkurenčno. Posledica so tudi številne minimalne plače in pokojnine.

»Izobrazba jamči dobro plačo ne glede na rezultate dela,« menda ni cilj brezplačnega izobraževanja oziroma vzgoje mladih in odraslih. Zabloda in samo prevara je, da se plačuje izobrazba tam, kjer ta ni potrebna za rezultate. Tega ne prenese nobena ekonomija. Takšna praksa je vredna vse obsodbe, saj omogoča zaslužke brez rezultatov, povečuje stroške in duši razvoj države, ki se zato zadolžuje za preživetje bolj, kot je potrebno. Zato še dodatno bremeni poštene državljane in mlajše rodove. Tisti, ki so plačani po rezultatih dela, ne pa samo po izobrazbi, naj uporabijo pravilo: »Vklopi razum, zahtevaj račun!«

Franc Mihič, Ribnica