Že zdavnaj je ta problem presegel ministrstvo za zdravje. Predsednik vlade ni opravil svoje naloge in izpolnil odgovornosti do državljanov RS. Najprej bi moral prav on osebno predstaviti vsem Slovencem oceno stanja, kot ga on razume, in na tej podlagi v skladu s sistemsko teorijo organiziranja velikih in kompleksnih družbenih sistemov določiti politiko s cilji ter strategijo reševanja.
Ker predsednik vlade ni opravil te svoje strateške vloge in naloge, v zdravstvu prevladuje kaos in brezvladje ter boj za fevde, ki na površino prinaša psihopatijo, kadre »generale in strokovnjake«, ki ne čutijo prav nikakršne odgovornosti za zdravje in dobro ter uspešno državo. Za psihopatijo je značilno, da njeni »generali in strokovnjaki« ščuvajo državljane enega proti drugemu, in pa popolna odsotnost etike in empatije.
Nujen je popoln zasuk od take prakse in take politike v smer demokracije in zdravega tržnega tekmovanja ter odgovornosti na vseh ravneh. Za tak zasuk je nujno potrebno tudi znanje o teoriji velikih in kompleksnih družbenih sistemov ter tudi široko in multidisciplinarno znanje. Vsako poenostavljanje je nedopustno.
Javno zdravstvo mora upravljati država, notranje pa mora biti tako organizirano, da je sistem čim bolj ekonomsko učinkovit, kar se doseže edino s tržnim tekmovanjem vseh izvajalcev v javnem zdravstvu, tako kot je normalno v tržnem gospodarstvu.
V nadaljevanju navajam le nekaj bistvenih točk take preobrazbe.
1. Vsi izvajalci javnega zdravstva morajo poslovati na t. i. internem trgu in biti v celoti odgovorni za svoje delo in poslovanje. To bomo dosegli »čez noč« tako, da bodo upravljalci (to so občine in država) subsidiarno odgovorni za tiste izvajalce, ki jih upravljajo. To pomeni, da morajo vsi upravljalci nositi tudi posledice izgub. Zdaj se izgube v bistvu socializirajo, kar pomeni, da jih plačujejo vsi državljani s prispevki za zdravstvo.
Primer: V letu 2016 imajo zdravstveni zavodi za okoli 50 milijonov evrov izgub, ki jih morajo pokriti upravljalci iz svojih sredstev. Ob tem je treba sredstva za osnovno zdravstveno varstvo prenesti na občine z ZZZS. Če upravljalci javnih zdravstvenih izvajalcev ne bodo čutili neposredne odgovornosti za svoje upravne odločitve, so vsa druga prizadevanja zaman.
2. Vsi izvajalci javnega zdravstva, od zavodov do koncesionarjev (načeloma tudi zasebnikov), morajo vsako leto posebej pridobiti programe in denar zanje na t. i. konkurenčnem enakopravnem trgu, po pogodbenih načelih. Prav noben izvajalec ne more biti izločen s tega trga. Seveda pod pogojem, da vlada RS skupaj s parlamentom predhodno določi program zdravstvenih storitev, ki jih mora (!) država zagotavljati vsem svojim državljanom, in t. i. mrežo izvajalcev za celotno RS. Politično prerekanje o trajanju koncesij je v celoti neproduktivno in nazorno pokaže stanje duha pri nas (predvsem v politiki). Cilj mora biti popolnoma izenačiti izvajalce v zdravstvu glede odgovornosti s podjetništvom v tržnem segmentu gospodarstva.
Tudi pri oblikovanju mreže zdravstvenih storitev je nujno upoštevati doseganje ekonomske racionalnosti in dostopnosti do zdravstvenih storitev, ki ima tudi svojo ceno in ki se je morajo zavedati in jo nositi upravljalci, tako na občinski ravni kot na ravni celotne države.
3. Kontrolo kakovosti vseh izvajalcev, v ožjem in širšem smislu, mora zagotavljati državni oblastveni organ. To tudi pomeni, da je nujno transformirati zdravniško zbornico, ki opravlja izključno cehovske pristojnosti. Brez take oblastvene vloge države glede kontrole dela zdravstvenih izvajalcev ne bi učinkovito deloval t. i odločitveni krog, ki je ključnega pomena za razvoj celotnega zdravstvenega sistema.
4. ZZZS je lahko le t .i. zdravstvena blagajna, ki opravlja menjavo dela po navodilih vlade in parlamenta.
5. Vlada in parlament RS morata v čim krajšem času zagotoviti vsaj 5 odstotkov več zdravnikov, kot jih potrebuje zdravstveni sistem.
6. Vlada mora vsako leto razpravljati o uresničevanju svoje zdravstvene politike in sprejeti ustrezne ukrepe, vključno s tem, kako bo pokrila izgube zdravstvenih izvajalcev, ter o tem poročati parlamentu.
Na koncu bi svetoval »generalom in strokovnjakom«, ki so najbolj glasni ali pa odgovorni za razvoj našega zdravstvenega sistema, vsaj nekaj znanja in védenja o globalnih družbenoekonomskih in političnih problemih, o zdravstvenih sistemih na svetovni ravni, in pa vsaj branje znanih avtorjev in nobelovcev, recimo Josepha Stiglitza.
Vsekakor je treba upoštevati tudi to, da je ameriška gospodarska zbornica, ki deluje za našo državo, sklenila sodelovanje z našo ekonomsko fakulteto in Univerzo v Ljubljani in tudi donirala omenjeni javni univerzitetni ustanovi 50.000 evrov, predvsem z namenom amerikanizacije in neoliberalizacije našega zdravstvenega sistema. Upoštevanja vredna je tudi informacija, da je ameriško združenje zdravnikov vedno nasprotovalo temu, da bi v Ameriki uvedli javno zdravstvo za vse državljane.
Naj na koncu tega pisanja jasno in glasno ugotovim, da v RS nimamo političnega in intelektualnega nosilca uspešnega javnega zdravstvenega sistema (izjema sta le ddr. Rudi Rizman in dr. Dušan Keber), zato žal nimamo prav nikakršnih možnosti za t. i. zdravstveno reformo v korist vseh državljanov RS.
mag. Janez Tršan je upokojeni svetovalec za javni sektor