Nov odmerek nostalgije nam ponuja letošnjo pomlad, saj je na gledališki oder postavil muzikal oziroma glasbeno komedijo Alpska saga, ki temelji na glasbi zasedbe, ki je v tranzicijskih letih ponujala glasbeno podlago narodnemu prebujanju Slovencev. Predstava o Frančku Piromančku, vaškem frajerju, ki se z očetovo kreditno kartico odpravi osvojit prestolnico in fino mestno damo, govori o tistem, kar nam Agropop menda od nekdaj skuša sporočiti: ne pretvarjajte se, da ste mestne šminke, v resnici smo vsi kmetje.
Kako se obnese gledališka različica glasbe Agropopa?Obnese se, ker ima vse potrebne elemente – glasbo, humor, dramo, vse v našem slogu. Za čustva smo dobro poskrbeli, od smeha do rahlih solzic, ki jih včasih opazimo. V preteklost vračamo vse tiste, ki so živeli oziroma odraščali od osemdesetih let naprej. Nekateri so na naših koncertih spoznavali svoja prva dekleta, se prvič napili… Zbujamo stara čustva. Prišla sta celo zakonca, ki sta se v osemdesetih letih spoznala na enem od naših koncertov in sta še danes skupaj.
Vstopnice se torej dobro prodajajo.Se! Ampak gre bolj za to, kaj ljudje od tega odnesejo. Včasih jih opazujem pred začetkom in vidim, da so utrujeni, nerazpoloženi, po koncu pa so vsi dobre volje, ne mudi se jim preveč domov. Pripravljen imamo tudi glasbeni bis komadov, za vse tiste primere, ko je vzdušje res noro. Ampak oni bi tudi po bisu kar še, ne želijo, da se konča, čeprav je predstava recimo dolga že dve uri in pol. Povedal bi še to, da je scenarij avtorski, v nasprotju z drugimi muzikali, ki so večinoma licenčni oziroma narejeni po knjižni ali filmski predlogi. Posneli smo tudi nove skladbe, da zadeva kljub vsemu deluje sveže. Ima duh Agropopa, po drugi strani pa to ni muzikal o Agropopu, ampak univerzalna slovenska zgodba o človeku, ki hoče z vasi v mesto.
Posebno mesto v muzikalu ste namenili tudi Šerbi. Postala je sveta Šerbi, ikona, ljudje molijo k njej. Kaj ona meni o tem?Bila je zadovoljna, malo jo je vrnilo nazaj v stare čase, obujali smo spomine. Nazadnje pa je v svojem slogu rekla: »Samo da bo dober štos.«
Scenaristki Desi Muck ste pustili proste roke. In prišla je zgodba o Frančku Piromančku z vasi, ki gre osvojit mesto in Jasmino, seveda z očetovo kreditno kartico.Tako je, Desa je dobila samo naše pesmi. Rekla mi je, naj pripravim jagodni izbor popevk. Najprej sem jih izbral petdeset. Težko je, če si čustveno vpleten, za vsako se mi je zdelo nujno, da ostane notri. Na koncu je Desa vse skupaj odlično zapakirala v celoto. To je mojstrsko izpeljala, saj imamo kar nekaj pesmi, ki so malo mejne in se dotikajo tabu tematik, kot so alkoholizem in druge posebnosti.
Smo zdaj bolj politično korektni kot pred 25 leti?Ne politično korektni, vedno manj razmišljamo širše. Pomembno je samo, kaj kupiš in kaj boš kupil jutri. Časi, ko je ta glasba nastajala, so bili bolj razburkani. Načeloma tako ali tako velja, da je glasba zanimivejša v turbulentnih časih. Ko smo prišli na sceno, so našo glasbo sprejeli ljudje na vasi in v mestu. Ker smo se norčevali iz stereotipov življenja na vasi, smo najprej mislili, da nas tam ne bodo. Ampak nikoli ne smeš podcenjevati ljudi.
Ali pa so pesmi nekateri preprosto vzeli zares?Nismo se samo delali norca. Res smo izhajali iz rokerskih bendov in se tega lotili bolj za šalo, recimo s pesmijo o sinu mesarja in Frančku Piromančku. A potem so se karte tako zamešale, da smo začeli nastopati po vsej Sloveniji in razširili dejavnost. Še bolj smo se poglobili v tako imenovane slovenske navade in začeli igrati po vaseh.
Ste v letih po osamosvojitvi začeli opažati odpor do vsega, kar diši po gnoju in vasi?Ali še nismo dojeli, da je vsa Slovenija v resnici vas? Sicer pa je to kar normalno za mlado državo, ki se prvič sooča z demokratičnim večstrankarskim sistemom. V modo je z divjo privatizacijo prišel videz kravatarja z dobrim avtom in aktovko, čeprav so bili ti ljudje navsezadnje večji kmetje. Skušamo biti svetovljani, a večina ljudi iz mesta prihaja s periferije. Naše glavno sporočilo je bilo vedno to, da je vsak Slovenec kmet, če pogledamo dve generaciji nazaj. Pravih meščanov je zelo malo. Mi smo želeli, da bi beseda »kmet« zamenjala frajerja ali džeka. Torej, če si faca, si kmet.
Sčasoma se je utrjevalo prepričanje, da so patrioti tisti na vasi, ki volijo desne stranke. So vas kdaj vabili na kakšne politične nastope?Zelo malo. Nikoli se nismo želeli opredeljevati, želeli smo ustvarjati glasbo za vse, res pa je, da nas je z bendom Rock partyzani odneslo na levo.
Medtem ko je bil Agropop parodija, ki je poudarjala slovenskost, se Rock partyzani opirajo na jugonostalgijo, v resnici brez ironije.To smo naredili, ker se zdi, da našo zgodovino ves čas spreminjajo. Nazadnje ne veš več, kdo je kdo in kdo je koga osvobodil. Naša država je obstala v puberteti, ki bi morala že miniti. Z Rock partyzani smo opominjali ljudi, da se je v Jugi naredilo marsikaj dobrega. Dobro glasbo, dober šport in vse drugo, kar ni samo za v smeti. Ko smo odraščali, smo se v resnici imeli dobro.
Menite, da se je v času, ko ljudje po svetu narodno in etnično pripadnost jemljejo vedno bolj zares, nevarno igrati s patriotsko glasbo, čeprav je parodija?Če pogledamo svetovne grožnje in nacionalizme, je tako ali tako vseeno, kaj mislimo, saj smo uboga mala državica v Evropi. V resnici nimamo nekih demagoških popevk, potrošniški kapitalizem je prinesel poceni robo in največji dosežek je, če si lahko kupiš stvari, ki si jih prej hodil iskat v Avstrijo. V glasbi, politiki in povsod – ljudje se odločajo za tisto, kar jim obljublja tak standard življenja, vse drugo je nepomembno.
Kaj vam osebno pomeni biti Slovenec, če sploh kaj?To je predvsem stvar naključja, sem pač tu rojen. Sem pa ponosen, da sem slovenskega naroda sin. Ne zavedamo se, kako je pri nas lepo. Pol ure do Alp in eno uro do morja. V resnici smo v fini oazici, ki se je sploh ne zavedamo. Morali bi razvijati pozitivne plati, ne pa ves čas poudarjati slabih. Vse te neumnosti, kako ne želimo, da kdo izstopa, kako drug drugemu kopljemo jamo, smo zavistni in vsa ta jajca, vse to umetno ustvarjajo mediji. Poznam ogromno ljudi, ki niso takšni.
