Nakar je dve leti trmaril z modelom javno-zasebnega partnerstva kljub glasnim opozorilom stroke, da v Evropi nihče ne gradi infrastrukture na tak način. Vmes je ponujal tudi idejo o ustanovitvi holdinga v navezi Luka Koper-Slovenske železnice, kar pa sta obe gospodarski družbi odločno zavrnili »kot nesprejemljivo in neizvedljivo rešitev« (Primorske novice, 9. 12. 2016). Na koncu je pristal na modelu javno-javnega partnerstva, o katerem pa predstavniki stroke spet trdijo, da takega termina oziroma modela »ekonomija ne pozna« (Demokracija, 20. 4. 2017). Vendar minister vztraja pri njem in temu modelu je bil prilagojen tudi predmetni zakon, ki ga je vlada dala v sprejetje, a je spet sprožil nov plaz kritik.

Odmevi javnosti na vladni model gradnje drugega tira

Vladnega zakona o gradnji drugega tira ne podpirata ne Gospodarska zbornica Slovenije ne Obrtno-podjetniška zbornica kot tudi ne Luka Koper in tudi ne številna civilnodružbena gibanja. Med slednjimi je najglasnejši Svet za civilni nadzor projekta Drugi tir, ki je bil ustanovljen nedavno, med drugim tudi zaradi zmedenega ravnanja vlade pri tem projektu. Predlagal je, da bi ga vlada pritegnila v pripravo zakona in vključila predstavnike civilne družbe v nadzorni organ, ki bo bedel nad to investicijo, kar pa ni bilo sprejeto. Pripravil je celo svoj alternativni predlog zakona, ki pa ga vlada ni upoštevala. Med razlogi za ustanovitev Sveta je bila tudi potreba po transparentnem dogajanju v tako velikem projektu, ki jo narekujejo bridke izkušnje s TEŠ 6. Te se lahko ponovijo pri vsakršnem modelu gradnje drugega tira, vendar le v primeru, da bomo vodenje projekta in nadzor nad njim zaupali koruptibilnim kadrom.

Motiv za ustanovitev Sveta je bila tudi ugotovitev nesankcioniranih zlorab pri projektiranju proge Trst–Divača v okviru Evropskega gospodarskega interesnega združenja (Delo, 3. 11. 2016), zaradi česar je moral slovenski proračun vrniti 12 milijonov evrov evropskih sredstev in plačati 5 milijonov evrov kazni zaradi neizpolnjevanja nalog evropske komisije, za kar naj ne bi nihče odgovarjal. Svetu so nejasni in nesprejemljivi tudi vloga Madžarske pri gradnji tira ter pogoji, po katerih ponuja svoj vložek oziroma kredit (200 milijonov evrov), ki so bistveno bolj neugodni, kot so trenutni pogoji najemanja kreditov na mednarodnem finančnem trgu. Svet tudi meni, da je nepotrebna ustanovitev posebnega podjetja za graditev drugega tira (T2DK) s trenutno dvema zaposlenima brez posebnih referenc pri vodenju velikih investicij, ko pa imajo tako vlada kot tudi SŽ svoje izkušene kompletne ekipe (direkcije) za gradnjo infrastrukturnih objektov. Kritiki očitajo vladi tudi to (Reporter, 18. 4. 2017), da se tako pomembnega projekta loteva ob velikih neznankah, kot so na primer nejasnost, ali gre za eno- ali dvotirno progo, pa da še ni znana njegova prava vrednost, ki se po številnih in dragih tujih revizijah ter domačih ocenah giblje v nerazumljivem razponu med 680 in 1150 milijoni evrov (brez DDV). Luka Koper se upira posebnemu pribitku na pretovornino kot enemu izmed virov za sofinanciranje drugega tira, ker bi to podražilo njene storitve in zmanjšalo njeno konkurenčnost, ter predlaga, da se za to uporabijo dividende in koncesnina, ki jih odvaja državni in lokalni skupnosti. Združenje za promet pri GZS prav tako nasprotuje predlaganemu pribitku na cestnino za tovornjake, ker se je slednja v letu 2017 že enkrat povečala za okrog 30 odstotkov in bi nova podražitev znižala konkurenčnost približno 8000 slovenskih prevoznikov.

Posledice vladnega zmedenega pristopa k projektu

Zmešnjava pri gradnji drugega tira je bila tako popolna. Vlada ni ponudila pravih odgovorov na kritične pripombe in odprta vprašanja, javnost je bila zbegana. Da bo mera polna, so dominantni mediji začeli promovirati predloge nove trase in novih rešitev, in to potem, ko smo dolga leta pripravljali gradbeno dokumentacijo, zarisali progo, odkupili zemljišča ter po drugi strani ugotavljali, da je sedanja proga zasičena s tovori kljub ukinitvi potniškega prometa in da zaradi tega Luka Koper že sedaj izgublja velike posle. Razhajanja so bila tako resna in nezaupanje v vlado tako veliko, da so civilna gibanja zagrozila z referendumom ter so nekatera zanj že začela zbirati podpise.

In v teh kaotičnih okoliščinah se pred očmi široke javnosti, tudi evropske, dogovarjamo z zalednimi državami o njihovi morebitni soudeležbi pri financiranju projekta ter se odpravljamo v Bruselj po evropska sredstva, kjer smo se zaradi lastne neresnosti že nekajkrat osmešili in je bila zaradi tega pred kakim letom zavrnjena prav naša vloga za sofinanciranje drugega tira. Da bo polomija popolna, nam manjka samo še uspešen referendum proti vladnemu zakonu, ki si ga vlada sicer zasluži, ker bi morala v tem primeru odstopiti, vendar bi hkrati to pomenilo novo odložitev gradnje drugega tira s hudimi posledicami za slovensko gospodarstvo in hkrati konec luške zgodbe o uspehu. Zato pričakujem, da bodo vsi udeleženci v tem poslu zmogli toliko modrosti in odgovornosti, da bodo vsaj v zadnjem trenutku našli rešitev, ki bo preprečila polomijo.

MILAN GREGORIČ, Koper