Kitajski voditelj Xi Jinping bo v nedeljo in ponedeljek v Pekingu gostil srečanje voditeljev 28 držav, tudi Vladimirja Putina iz Rusije, in predstavnikov še 80 drugih držav. Gre za forum o nekaj let starem projektu En pas, ena cesta oziroma nova svilna pot, s katerim bi se poglobilo gospodarsko in infrastrukturno povezovanje Kitajske oziroma Azije, Evrope in Afrike.
Seveda ima projekt težko veliko skupnega z antično in srednjeveško mrežo trgovskih poti, ki je Kitajsko povezovala s Sredozemljem, sprva z rimskim cesarstvom. Vendarle pa kopenski del nove svilne poti – v okviru katerega se gradijo predvsem hitre železnice, ceste in naftovodi – poteka v veliki meri na območjih, kjer so nekoč trgovci po deset tisoč kilometrov dolgi poti tovorili svilo, porcelan, čaj, zlato in papir. Drugi del projekta je pomorski, v okviru katerega se krepi ladijski promet na južnem robu Azije do Afrike in po Sueškem prekopu do Evrope.
Pri novi svilni poti že sodeluje 60 držav (tudi Italija, Avstrija in Madžarska, ne pa Slovenija), v katerih živi polovica človeštva. V ta namen je Kitajska ustanovila Azijsko infrastrukturno in investicijsko banko (AIIB), ki ima 95 milijard evrov kapitala.
Projekti od Pakistana do Srbije
Konkreten rezultat nove svilne poti, za katero je dal leta 2013 pobudo Xi, je na primer, da vlak iz Londona, natovorjen s škotskim viskijem, mlekom v prahu za otroke in strojno opremo, v treh tednih prispe v vzhodno Kitajsko, kar je mesec hitreje kot ladja. Ali da Kitajska dobi nafto iz Burme po naftovodu, tako da tankerjem, ki ji iz Perzijskega zaliva priskrbijo 80 odstotkov nafte, ni treba okoli Malezije, Singapurja in Vietnama do kitajske obale.
V Pekingu poudarjajo, da ne gre le za boljšo trgovinsko izmenjavo Kitajske s svetom, ampak tudi za razvoj nerazvitih držav, na primer Pakistana, ki naj bi imel koristi od gospodarskega koridorja od zahodne Kitajske do pakistanskega pristanišča Gadar. Koristi naj bi imele tudi vzhodnoevropske države. Peking med drugim financira hitro železnico med Budimpešto in Beogradom, na Hrvaškem in Poljskem pomaga graditi hidroelektrarne, v Litvi pristanišče, prevzel je grški Pirej, v Belorusiji gradi ogromen industrijski park Great Stone, kamor želijo privabiti podjetja z visoko tehnologijo… Kitajska bo 15 milijard evrov vložila v gradnjo železnic, cest in pristanišč v Keniji in Etiopiji, ker hoče spodbuditi uvoz surovin iz Afrike in izvoz končnih izdelkov v Afriko.
Niso vsi navdušeni
V Pekingu trdijo, da hočejo s projektom nove svilne poti povezati svet. Na Zahodu pa se bojijo njegove gospodarske in politične prevlade v svetu. Glavni cilj Kitajske je vsekakor, da bi v vseh sodelujočih državah ustvarila trg za svojo industrijo, ki ima neizkoriščen potencial. Na ta način bi nase vezala številne države in si povečala vpliv.
Strah pred prevlado Kitajcev morda ni povsem neutemeljen, toliko bolj, ker ti »pridejo s svojimi ljudmi in gradijo po svoje, pri dovoljenjih pa podkupujejo oblasti«. To so besede nekdanjega premierja Kirgizije. Menda so na Kitajskem že spoznali, da z vsiljevanjem volje močnejšega ne bodo prišli daleč.
Na srečanju v Pekingu 14. in 15. maja se hoče Xi Jinping uveljaviti kot svetovni voditelj. Vendar zaradi omenjenih razlogov nova svilna pot velikokrat ne zbuja navdušenja. Težava je tudi, da ni povsem jasno, kaj je cilj projekta. Vsako kitajsko podjetje, ki sodeluje, pri tem zasleduje svoje cilje. Predvsem gre za državna podjetja, ki jih tudi na tak način podpira država, sicer bi bila pogosto nekonkurenčna. Naslednja težava je, da je težko najti dobičkonosne projekte. Predvsem bi bile lahko za Kitajce zelo drage naložbe v tveganih državah, kot so Afganistan, Pakistan, Irak, Sirija in Ukrajina.
