Možgansko kap pri nas vsako leto doživi 4000 ljudi. To bolezen se težko zdravi. A četudi zdravljenje lahko uporabijo, se stanje izboljša le pri polovici bolnikov, je ob svetovnem dnevu možganske kapi opozoril nevrolog prof. dr. Anton Grad. Posledice kapi so za bolnika in svojce zelo hude.
Vidne in skrite posledice
Prizadeti na primer težko hodijo, ne morejo uporabljati roke, težko govorijo, lahko pa se spremenijo tudi osebnostno, izgubijo spomin, razvijejo depresijo, veliko bolnikov ne more več voziti avta, ne morejo več delati… Veliko je tudi skritih posledic, je razložila vodja oddelka za rehabilitacijo bolnikov po možganski kapi v URI Soča doc. dr. Nika Goljar. Kar 93 odstotkov bolnikov, ki preživijo možgansko kap, ima težave s pozornostjo, čeprav drugače posledic ne čutijo, zato s težavo izvajajo vsakodnevne dejavnosti.
»Kaj je kap pustila, se bolniki in svojci zavedo šele več mesecev za tem, ko so že končali rehabilitacijo in se soočijo s številnimi ovirami – naš zdravstveni sistem pa ne zagotavlja podpore in pomoči, ki bi jo potrebovali,« pojasnjuje. »Podpora bolnikom in svojcem v kroničnem obdobju po kapi je zanemarjeno področje ne samo v Sloveniji, pač pa po vsej Evropi.«
Kaj je na voljo bolniku po možganski kapi? Ivan Umek s Senovega, ki je doživel možgansko krvavitev pred osmimi leti, pravi, da je izkoristil vse, kar mu je bilo dano: enkrat na leto mu pripada rehabilitacija v Soči, »a to za človeka, ki je doživel kap, ni dovolj«, ugotavlja. Zato enkrat ali dvakrat na teden obišče fizioterapevta, samoplačniško. »Na srečo si to lahko privoščim, a to ne velja za vse.« Je tudi član posavskega kluba Združenja bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo Slovenije, kjer ponujajo individualno rehabilitacijo v zdraviliščih. »A za to prideš na vrsto na štiri ali pet let, kar je občutno premalo, saj so potrebne vsakodnevne aktivnosti, da ostaneš kolikor toliko v formi,« pravi. Sam se trudi, da ima vsaj dve uri intelektualnih in dve uri telesnih aktivnosti na dan.
Rehabilitacija šepa
Rehabilitacija je potrebna tudi v okoljih, kjer ljudje živijo. »Potrebujemo regionalne rehabilitacijske centre, ki bi ponujali vseživljenjsko rehabilitacijo, a tega trenutno ne zmoremo,« pojasnjuje Anton Grad. Šepa celostna rehabilitacija neposredno po kapi: malo bolnišnic ima logopeda, čeprav so motnje z govorom zelo pogoste, primanjkuje delovnih terapevtov, psihologov… Šepa tudi rehabilitacija v obdobju po zdravljenju in še bolj v kroničnem obdobju. »Število starejših in obolelih narašča. Ko človeka, ki že ima nekatere bolezni, zadene še možganska kap, je še bolj odvisen od pomoči: pomoči na domu, patronaže, fizioterapije, delovne terapije, obnovitvene rehabilitacije. To ni na voljo,« pojasnjuje Goljarjeva. Opozarja tudi na veliko obremenitev svojcev bolnikov, ki prav tako ostajajo brez pomoči. Zato bi pri dolgoročni rehabilitacijo potrebovali sistemske rešitve, ki vsebuje tudi sistemsko financiranje, opozarjajo strokovnjaki.
Združenje bolnikov
Ta primanjkljaj poskušajo zapolniti združenja bolnikov, kjer se srečujejo bolniki s podobnimi težavami. Združenje bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo Slovenije deluje že 20 let in ima 19 regionalnih klubov, namen njihovega delovanja pa je podpora bolnikom in svojcem v kroničnem obdobju po možganski kapi. »Za obvladovanje bolezni in posledic sta pomembna dobra informiranost in izmenjavanje izkušenj. Združenje lahko tudi nadomesti zmanjšanje socialnega kroga, saj so bolniki vse bolj sami doma, še posebno če so stari ali težje prizadeti. Najdejo neke nove aktivnosti, ki zapolnijo življenje in vračajo zadovoljstvo,« poslansko združenja opisuje podpredsednica združenja prim. Tatjana Erjavec iz URI Soča.
