Na Univerzi Rhode Island so več desetletij preučevali, koliko ljudi je motiviranih za spremembo življenjskega sloga. Ugotovili so, da kar 80 odstotkov ljudi ni. Znotraj teh 80 odstotkov je petina takšnih, ki sploh ne pomislijo, da je kaj narobe s tem, da kadijo ali preležijo ves prosti čas. Druga petina nekaj malega sicer počne v pravo smer, poje zdrav zajtrk tu in tam ter spleza na hrib dvakrat na leto, a ni pripravljena narediti več. 60 odstotkov znotraj skupine nemotiviranih pa je ambivalentnih. Resda niso pripravljeni na spremembe, toda del njih vendarle meni, da bi bilo treba nekaj narediti. »To so idealni pacienti, pri katerih vidimo veliko potenciala za napredek,« je dejal prof. dr. Robert Scales s klinike Mayo v Phoenixu v Arizoni (ZDA), ki je nedavno v Ljubljani gostoval v sklopu mednarodnega simpozija o zdravem življenjskem slogu.
Vseh ljudi ne dosežemo na enak način
»Vsem pacientom takoj povem, da nerad vsiljujem navodila. Nikoli ne rečem: 'Nujno se morate spremeniti, sicer se vam bodo zgodile slabe stvari, zaradi povišanega holesterola in debelosti boste resno zboleli, lahko celo umrete!' Moj pristop je pozitiven in usmerjen v posameznika. Kar za spremembe motivira mene, ne motivira nujno vseh,« je dejal Scales. Po njegovem je treba ljudi poslušati, razumeti njihovo ozadje in namesto prepričevalnih metod iz posameznika izvabiti njemu lastne motive za spremembe.
Očetje v vrtcu so 20 let mlajši
Scales svoje paciente motivira z zgledom. Ima šestletno hčer in ženo, ki sta, kot pravi, ljubezen njegovega življenja. Ker je pri svojih 55 starejši očka in so očetje, s katerimi se srečuje, 20 let mlajši, se trudi ohranjati korak z njimi. »Vsako jutro pred odhodom v službo telovadim. Seveda si kakšno jutro rečem: 'Danes se mi ne ljubi, kaj če bi naredil pavzo?' A se priženem in grem. Navsezadnje moram kot zaposleni preskrbeti svoji dekleti in ohraniti življenjski slog, kot sta ga vajeni. Predvsem pa moram ostati zdrav, da bom lahko še dolgo užival z njima,« je povedal o svojih individualnih motivih, ki jih skuša z zgledom spodbuditi pri svojih varovancih.
Zakaj bi se ruvali, če lahko plešemo v paru?
Robert Scales je direktor kardiološke rehabilitacije na oddelku za bolezni srca in ožilja na kliniki Mayo in slovi po oblikovanju ukrepov za preprečevanje bolezni srca. Njegov glavni raziskovalni interes so motivacijski intervjuji, katerih temelj je postavljanje pravih vprašanj in poslušanje ter iskanje individualnih motivov za spremembe življenjskega sloga. »Vzemimo za primer odvajanje od kajenja. Kadilcu lahko nanizamo grozeče statistike in svarila, naj brž neha, lahko pa ga nežno vodimo, družno sodelujemo pri iskanju lažje poti, ga vprašamo, zakaj je zanj pomembno ostati zdrav in prihraniti denar… Če uporabim prispodobo: zakaj bi se ruvali, če lahko plešemo?«
Sedem poskusov odpovedi kajenja
Vzdrževati motivacijo ljudi, ko zapustijo ordinacijo, je velik izziv. To, da kadilci en teden kljubujejo cigaretam, potem pa jo znova prižgejo, je po besedah Scalesa normalno. »Ljudje nismo popolni. V človeški naravi je, da pri težjih nalogah popustimo, ker se je lažje vrniti v območje udobja. Pravijo, da je potrebnih sedem poskusov, da bi se na koncu le odpovedali cigaretam. Šestkrat torej spodleti. Ljudje, ki se vrnejo v mojo ordinacijo s priznanjem neuspeha, to povedo z veliko nejevolje, razočaranja. Jaz hitro spremenim perspektivo in povem, da je vse to le trening. Ob spodrsljaju se veliko naučimo o sebi, in če to znanje uporabimo ob naslednjem poskusu, lahko lažje pridemo do cilja,« je poudaril.
Tehnologije kot krivec in rešitelj
Bolezni, povezane s sedečim načinom življenja, so na vrhu lestvice ubijalcev, kot nekoč kajenje. Kajenje nam je uspelo zamejiti, nova generacija pa zboleva in umira zaradi banalnosti, kot je sedenje. Scales meni, da lahko tehnologije pomagajo rešiti problem, ki ga ustvarjajo. »Na primer pametni telefoni so zelo uporabni ob vadbi, saj lahko evidentirajo podatke o intenziteti, trajanju vadbe, srčnem utripu… Obstajajo aplikacije, ki povezujejo uporabnike – do tvojih podatkov lahko dostopa tvoj prijatelj in ti do njegovih. Tako se vzajemno motivirata. Tudi sam imam uro, ki mi med telovadbo zaznava srčno frekvenco in trajanje vadbe. Njene podatke pogosto predložim svojim pacientom in tako se lahko prepričajo, da sem tisti dan ob 6.30 že telovadil. Ne moreš pridigati eno, delati pa nekaj drugega.«
