Najprej o samem pojmu. Za tovrstne ekonomske modele je pri nas že vsaj od leta 2003, ko je izšla knjiga K ekonomiji delitve, v uporabi pojem ekonomija delitve, rabo tega pojma pa priporočajo tudi v sekciji za terminološke slovarje, ki deluje v okviru Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Za slovenski ustreznik angleškega pojma sharing economy, ki predstavlja ekonomski model, v katerem velja načelo delitve dobrin med ljudmi na vseh družbenih področjih, v sekciji kot prednostno obliko termina svetujejo bolj ustaljeno in uveljavljeno različico, tj. ekonomija delitve.
Prav tako je treba opozoriti, da pojem ekonomije delitve daleč presega splošno sprejeto opredelitev, ki jo navaja novinarka. Z upoštevanjem različnih avtorjev in samega razvoja na tem področju bi ekonomijo delitve celoviteje lahko opredelili kot skupni pojem za raznolike trajnostne družbenoekonomske modele na lokalni, državni in globalni ravni, ki slehernemu zemljanu zagotavljajo enostaven dostop do dobrin in storitev, ki jih in ko jih potrebuje, ne da bi moral nujno postati njihov lastnik oziroma jih kupiti.
Morda zveni zapleteno, vendar spletne platforme, kot so uber, airbnb in podobne, pokrivajo le (skrajno skomercializirani) fragment ekonomije delitve. Bistvena sestavina ekonomije delitve pa je univerzalna dostopnost do ključnih dobrin (hrana, voda, primerno bivališče, zdravstveno varstvo in izobraževanje), ki omogočajo zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb. V jedru današnjega prevladujočega ekonomskega sistema je denarni oziroma finančni vidik, medtem ko se ekonomija delitve osredotoča predvsem na dobrine (mednje štejemo tudi storitve) in njihovo splošno dostopnost.
Poleg tega bistvenega dela ekonomije delitve pa pomembno vlogo igra še okoljski (z manj dobrinami lahko zadovoljimo več človeških potreb) in družbeni vidik (sodelovanje namesto tekmovalnosti oz. konkurenčnosti in pravičnejša distribucija globalnih virov). Ekonomija delitve torej ni zgolj nekaj spletnih delitvenih platform tipa uber in airbnb, temveč gre za globoke spremembe k bolj pravični, sodelovalni in humani ekonomiji.
Prav tako se ne moremo strinjati, da je treba poslovne prakse ekonomije delitve uskladiti z obstoječimi, da ne bi prihajalo do izkrivljanja in nelojalne konkurence, izigravanja delavcev in kršenja delavskih pravic, zavajanja potrošnikov in kršenja potrošniških pravic… Problem je, ker že obstoječe poslovne prakse vse to dopuščajo, ne samo novi ekonomski modeli. Prav pa je, da na teoretskem, izobraževalnem, zakonodajnem in pravnem področju postavimo temelje za oblikovanje novih poslovnih praks, ki bodo začele spreminjati današnje okoljsko in družbeno destruktivne ekonomske modele.
Rok Kralj, Kamnik
