Giovanni Leonardo Di Bona, blodeči vitez

Leonardo se je rodil leta 1542 v Cutru na skrajnem jugu Kalabrije. Že kot deček je bil izvrsten šahist. Mladeniča so poslali v Rim na študij prava in tam je srečal Ruya Lopeza, slavnega mojstra iz Salamanke. Leta 1560 je neizkušeni Leonardo gladko izgubil dvoboj, strast do šaha pa je vseeno zmagala. Zatekel se je k stricu v Neapelj, kjer je prodiral v skrivnosti kraljevske igre. Ko se je čutil dovolj močnega, je začel potovati po Evropi in se pomeril z vsemi znanimi mojstri. Vsakega je ugnal. Ko so njegovega brata ugrabili saracenski pirati, je odigral dvoboj z njihovim poveljnikom, zmagal in bratu rešil življenje.

Kraljevi dvor v Madridu je bil leta 1575 prizorišče prvega znanega šahovskega turnirja; ob Leonardu sta nastopila tudi Ruy Lopez in Paolo Boi. Ker je zmagal med najboljšimi, je poslej Leonardo veljal za največjega mojstra svojega časa. Bila je španska zlata doba in Filip II., ki je vladal tudi Kalabriji, je visoko cenil umetnost in tudi šah. Za nagrado je Cutro dobil status mesta, kar je pomenilo, da je bil za dolga leta oproščen davkov aragonski kroni; prej revno naselje si je izdatno opomoglo. Najbrž je to in ne ljubezen do šaha razlog, da je Leonardovo ime še danes sveto v tem mestecu.

Po Madridu je Leonardo nadaljeval pot do Lizbone, kjer je na dvoru ugnal še slavnega arabskega mojstra, imenovanega Il Moro. Tudi portugalski kralj je bil velikodušen: izdatno ga je obdaroval in ga poimenoval »blodeči vitez«. Leonardo se je vrnil domov slaven in bogat, se naselil v Neaplju in živel v brezdelju. Slava in bogastvo pa rada koga zmotita in leta 1597 je bil zastrupljen.

Podatki so skopi, a očitno je Leonardo drugače od sodobnikov za šahovnico premogel tudi nekaj potrpljenja – takrat je bil namreč v modi brezglavi juriš na nasprotnikovega kralja. Kraj in čas naslednje zabavne partije nista znana, pa tudi nasprotnik ne.