Danes se nam zdi to samoumevno: sedemo na kolo in švignemo po mestnih opravkih. Še več – kolo v prestolnici je tako razširjeno prevozno sredstvo, da je včasih težje dobiti parkirni prostor za kolo kot za avto.
Ob prvem pojavu koles v mestu pa je nastalo cel kup težav. Ni znano, kdo je v Ljubljano pripeljal prvo kolo, pojavilo pa se je leta 1869. Ve se, da je bil to velociped; te sta dve leti prej začela izdelovati francoska brata Michaux. O prvem velocipedu v Ljubljani je 13. aprila 1869 poročal časnik Triglav, češ da so »sedež z dvema eden za drugim tekočima kolesoma« opazili na ljubljanski promenadi. Gotovo si ga je kot strašno novotarijo kupil kakšen bogat meščan, kajti kolo je tedaj stalo približno štiri učiteljske plače. Mnogi so jih imeli za »modno muho in igračo velikih otrok«. Eden prvih lastnikov kolesa v mestu je bil tovarnar Albert Zeschko, ki se je z novo pridobitvijo celo fotografiral.
Kolesar kriv za zlomljeno nogo kočijaža
Sprva so bila kolesa okorna, največji problem pa je bil, da ulice in ceste niso bile pripravljene, da bi sprejele novo prevozno sredstvo, nad njim so negodovali tudi meščani. Temu je botrovala tudi prva prometna nesreča, v kateri je bilo udeleženo kolo, in sicer je kolesar splašil konje kočije doktorja Viljema Kovača in pri tem si je kočijaž Peter Cedilnik zlomil nogo.
V časopisu Triglav so zapisali: »Ali bomo prišli tako daleč, da ne bodo ljudje, ki se za gibanje poslužujejo nog na promenadah, več varni življenja?« Zato so mestne oblasti 24. aprila 1869 sprejele odlok, ki je prepovedal vožnjo s kolesom po mestnih in primestnih ulicah ter cestah, »vključno z Lattermannovim drevoredom (bivši drevored v ljubljanskem Parku Tivoli, ki je potekal po trasi današnjega Jakopičevega sprehajališča, deloma Cankarjeve ceste ter po pešpoti v Tivoliju, op. p.) in parkom grada Podturn«, kar je pomenilo v parku Tivoli.
A kolesarji se niso dali. Mestnim veljakom so vztrajno pošiljali peticije, naj jim dovolijo vožnjo po mestu, češ da je to dovoljeno v drugih mestih monarhije, od koder ne poročajo o nesrečah »s to genialno iznajdbo novega veka«. Med podpisanimi je bil tudi baron Egon Zois in še mnogi drugi ugledni meščani. Ko je policijski odsek leta 1890 potrdil, da bo varoval pešce, so mestne oblasti končno dovolile kolesarjenje po mestnih ulicah in cestah. Sprevideli pa so tudi, da bo treba kolesarski promet urediti drugače. Sprva je bila vožnja dovoljena le članom kolesarskih društev, a še to s pogojem, »da sme voziti le počasi in ne po ozkih ulicah, kot je Špitalska«. Pet let pozneje so sprejeli posebni »vozni red za kolesarje«, 22 paragrafov je pripravil policijski komisar Franc Podgoršek.
Kot prvo so morali imeti vsi kolesarji za vožnjo posebno dovolilnico, vsako kolo pa je moralo imeti zvonček, zavoro in »od pričetka javne razsvetljave svetilko«. Posebno so morali biti pozorni na živino. Kolesar, ki je želel prehiteti voz, je moral najprej večkrat pozvoniti, in to že 20 metrov pred srečanjem. Če je ob tem opazil, da so živali plašne, je moral stopiti s kolesa ter voz prehiteti peš in »kolo po možnosti skriti«.
Za tujce poseben izpit
Kolesarji so dovolilnice pridobili v kolesarskih klubih, ki so morali imeti urejene posebne prostore za urjenje, seveda ne na cesti, temveč v notranjosti stavb. V Ljubljani sta bili taki kolesarski učilnici v Kolizeju in v telovadnici na Grabnu oziroma današnji Zoisovi cesti. Če se je po mestu več kot tri dni želel voziti tujec, si je moral pridobiti poseben izpit. Od leta 1905 so morala biti vsa kolesa tudi registrirana. Ni podatkov o tem, koliko so jih registrirali, je pa podatek, da so mestni veljaki kupili 600 registrskih ploščic.
Kot rečeno so bila kolesa precej draga. Toda spretni podjetniki so hitro zaslutili, da to prevozno sredstvo ni le modna muha bogatih meščanov, ki so se s kolesi vozili na izlete. Zato so že konec 19. stoletja organizirali prve izposojevalnice koles, ki so omogočale kratkoročne in dolgoročne najeme. Izposojevalnice so se ohranile vse do povojnih let.
Za priljubljenost koles v Ljubljani je poskrbel tudi Goričan Franc Batjel, ki je leta 1919 iz Gorice v Livarsko ulico na Prulah preselil svojo tovarno koles in vozičkov Tribuna. Kolesa Tribuna so še bolj popularizirala kolesarstvo, ki je do konca druge svetovne vojne postalo prevladujoče v mestnem prometu, kolesa pa so na ulicah kraljevala tudi po vojni.
