V tem spletnem zapisu je namreč mogoče res najti več »poglobljenih« dvomov o vzrokih in obsegu holokavsta. Nimam pravega odgovora, si pa lahko mislim svoje, sploh ker nekaj malega poznam novodobne poskuse zanikanja holokavsta po Evropi, in to v kontekstu radikalne relativizacije krivde za največji genocid v zgodovini človeštva vključno z izenačevanjem krivde med žrtvami in njihovimi rablji. Tako preprosto pa to le ni in dobro bi bilo, da bi tisti, ki o teh temah javno razpravljajo, o tem nekaj malega tudi vedeli.

Zato bi že po tej spletni objavi podpore še enemu primeru javnega zanikanja holokavsta pričakoval takojšnje uredniško mnenje in zelo jasno stališče najodgovornejših oseb omenjene TV v zvezi s holokavstom. O zgodovinski resnici holokavsta, ki predstavlja najhujšo obliko kršenja temeljnih človekovih pravic in svoboščin doslej, ni mogoče dvomiti. Zgodovinske sodbe o krvnikih in žrtvah so jasne kot beli dan. V obdobju med 1933 in 1945 so nacisti ubili šest milijonov Judov in milijone drugih, Rome (in Sinte), Slovane, politične nesomišljenike, komuniste, homoseksualce, vojne ujetnike, telesno slabotne in duševno prizadete.

Nacistična politika rasnega sovraštva se je okrutno širila s propagando sovraštva in z množičnimi poboji, ki so dosegli vrhunec v iztrebljanju evropskih Judov in njihove kulture. Brutalnost, krutost brez milosti in hladen, industrijski značaj množičnih pobojev v času holokavsta so neverjetni, številke o žrtvah tega zločina pa strahotno visoke. In še vedno ne dokončne, tudi ko gre za slovenske Jude, ki so bili prav tako med žrtvami genocida. Zaradi majhnosti predvojne skupnosti so bile posledice toliko pogubnejše, saj so od maloštevilne skupnosti ostali le ostanki ostankov. To so nesporna zgodovinska dejstva.

Treba bi bilo takoj sporočiti gledalcem in poslušalcem, da je vsako rasistično nasilje za človeško dostojanstvo posebej žaljivo, nestrpnost pa začetek odkritega sovraštva. Zaradi nevarnih posledic tovrstnih nastavkov, ki so z evropsko begunsko krizo doživeli neverjetni razmah, bi od urednikov pričakovali več pozornosti in odločno reakcijo. Zdaj je, kar je, menim celo, da je na potezi tudi oblast in njeni organi pregona zaradi sovražnega govora. Ustrezna prijava je romala na njihov naslov, je poročal Dnevnik. Morda bomo tokrat priče učinkovitejšemu ukrepanju kot pred leti, ki je bilo pročelje mariborske sinagoge popisano s protijudovskimi gesli in z nacističnimi simboli. Oblasti bi morale izkoristiti vsa pravna sredstva v boju proti nestrpnosti, ksenofobiji, rasizmu in rasističnemu nasilju in na tak način okrepiti demokratično vizijo družbe, v kateri je drugačnost razumljena kot obogatitev in ne kot grožnja.

Naj v tem kontekstu izpostavim, da najbrž tudi ob takšnih oblikah sovražnega govora lažje razumemo mnenja mnogih, da postaja spominjanje na holokavst že irelevantna tema in da so vse ceremonije in slovesnosti ob tem spominskem dnevu zgolj pogosto spregledani javni dogodki, na katerih se samo govori o holokavstu, ne pa tudi opozarja na nevarnosti in posledice zdajšnjih nestrpnosti, ksenofobije in odkrite sovražnosti do tujcev in drugačnih. Vse sodobne pojave nestrpnosti, ksenofobije in rasnih sovražnosti je treba takoj in povsod zaznavati, nanje takoj odreagirati in jih tudi pravno sankcionirati.

Drugače bo res kmalu pozabljeno vse, kar se je dogajalo med drugo svetovno vojno, ko so nacisti vsilili prebivalstvu podjarmljenih dežel zatiralski režim. Milijoni tujih delavcev so bili prisiljeni delati v nemogočih razmerah v nemški industriji, da bi nadomestili delavce, poslane na fronto. Nacistični teror je bil brezmejen in nacisti so lahko brez ovir izvajali politiko »dokončne rešitve« judovskega vprašanja in sistematično uničevali nasprotnike v koncentracijskih in uničevalnih taboriščih (za katere je svetovna javnost vedela, pa ni odreagirala). Vsi so vedeli in vsi so si zatiskali oči pred kruto resnico, vse do končnega zloma nacizma, ko so strahotne podobe koncentracijskih in še zlasti uničevalnih taborišč šokirale svetovno javnost.

Holokavst torej ni noben plod judovske zarote, kot si to domišljajo novodobni razlagalci, pač pa zločin brez primere. Zanikanje tega zločina je kaznivo dejanje, tudi sovražni govor na to temo je običajno ustrezno pravosodno obravnavan in sankcioniran. Razen v Sloveniji in pri naših južnih sosedih, kjer za falsifikate o Jasenovcu podeljujejo zveneče nagrade. Razumi, kdor more.

Dr. Marjan Toš Lenart v Slovenskih goricah