Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) je izbiro naslova letošnjega maturitetnega eseja označil za neposrečeno. »Samomor se nikoli ne sme navajati kot možna rešitev za težave, esej z naslovom Samomor kot rešitev iz kolesja pa implicira natanko to,« je zapisala Saška Roškar, nacionalna predstavnica pri mednarodni zvezi za preprečevanje samomora. Težava je v tem, je pojasnila, da so po statistiki med kandidati tudi posamezniki, ki so v času pisanja eseja razmišljali o samomoru, in prav zanje bi lahko imel omenjeni naslov »precej neugoden učinek«.
Slovenisti so se prijeli za glavo. »O maturitetnem eseju se izrekajo ljudje, ki romanov niso prebrali. Njihovih intervencij pravičneje kot z besedno zvezo bedasto dušebrižništvo ni mogoče označiti,« je mnenje številnih učiteljev izrazil profesor slovenske književnosti na ljubljanski filozofski fakulteti Miran Hladnik. Kot pravi, iz opozoril NIJZ ni mogoče razbrati drugega kot to, da naj se o samomoru govori čim manj. In vendar je »tabuiziranje smrti in samomora absolutno nesprejemljivo«.
Motiv samomora ni padel z neba
Gimnazijski učitelji, ki smo jih prosili za mnenje, so družno menili, da dijake na NIJZ podcenjujejo. »S samomorom se dijaki srečajo že v prvem letniku, pri obravnavi Sofoklejeve Antigone, kasneje pri Wertherju. Dijaki na primer razpravljajo, ali je njegov samomor dejanje strahopetnega ali izjemnega človeka. O samomoru razmišlja Raskolnikov v Zločinu in kazni, Ema Bovary se zastrupi z arzenikom… našteva Irena Florjančič s škofjeloške gimnazije. »Ali naj zaradi občutljivosti teme ne omenjamo več samomora?« se sprašuje Mojca Osvald z bežigrajske gimnazije, ki poudarja, da so oba romana obravnavali več kot dva meseca. Florjančičeva dodaja: »Motiv samomora ni padel kar z neba. Prepričana sem tudi, da maturitetno branje in pisanje ne more imeti vpliva na skrb vzbujajoč trend samomorov na Slovenskem, kot namigujejo nekateri. Ravno nasprotno, branje literarnih besedil, tudi šolsko, odpira priložnosti za pogovore o različnih temah, o katerih bi drugače mladi težko spregovorili. In samomor je ena od njih.«
Osvaldova je prepričana, da je prek fikcije lažje kritično spregovoriti o dilemah samomora, pogovor na razredni uri lahko namreč hitro postane preveč oseben. Podobno meni razvojna psihologinja s Filozofske fakultete UL Ljubica Marjanović Umek. »Petletni otroci, ki gledajo lutkovno predstavo Račka, Smrt in tulipan, razumejo, da se je smrt zgodila tam, v fikciji. Dobijo neko novo znanje o smrti, ne da bi pomislili, da bodo sami ali njihovi bližnji umrli. Spoznavanje tabu tem prek literature je skratka drugačno kot na primer v medijih, ki poročajo o resničnih dogodkih.«
Težava je, če je dijak sam z listom papirja…
»Samomori fiktivnih oseb se mladih dotaknejo manj kot samomori, ki so se res zgodili in o katerih se medijsko poroča,« se strinja Saša Roškar, »vendar se jih vseeno dotaknejo.« Ob tem poudarja, da na inštitutu nimajo nič proti temu, da se dijaki soočajo s problematiko samomora. Nasprotno. »O samomoru se moramo veliko pogovarjati, saj ga tako detabuiziramo, povečujemo zavedanje o problemu in tiste, ki so v stiski, spodbudimo k iskanju pomoči.« Vseeno pa je prepričana, da bi lahko esejske sposobnosti maturantov, tudi njihovo mnenje o samomoru, preverili s primernejšim naslovom: »Če bi takšno trditev – samomor je izhod iz kolesja sistema – nekdo izrekel v dialogu, bi se v pogovoru lahko razjasnilo, ali ima samomorilne misli, in bi drugi sogovornik lahko ocenil, ali mora sam glede tega ukrepati. Če pa ste sami z listom papirja, ni odziva, ki bi ponujal ali odpiral druge možnosti.«
»Tema je odlična, izbrani afirmativni naslov pa je problematičen, saj do samomora ne zavzema odklonilnega stališča,« je prepričana tudi profesorica za mladinsko književnost na Pedagoški fakulteti UL Milena Mileva Blažić. Poudarja, da je maturitetna komisija moralno in strokovno odgovorna za napačno definirano temo in neprimeren kontekst. »Maturitetna situacija je krizna situacija, dvoumen naslov pa je za ranljive posameznike lahko celo kaplja čez rob. Če izgubimo samo enega dijaka v vsej generaciji, je preveč.«
