Konec lanskega leta je na mladinskem svetovnem prvenstvu v športnem plezanju na Kitajskem Janja Garnbret ubranila oba naslova, v težavnosti in balvanskem plezanju, Vita Lukan je v težavnosti osvojila bron, med balvanistkami pa srebro, Mia Krampl pa je bila srebrna v težavnosti. Za uspehe mladink je poleg njihovih osebnih trenerjev zaslužen tudi Anže Štremfelj, zadnja tri leta selektor mladinske plezalske reprezentance, pred tem pa pet let njen trener. Kot selektor vodi tako organizacijska kot trenerska dela, skrbi za finance, načrt dela in udeležbo na mednarodnih tekmovanjih, vodenje treningov, za vsakokratni izbor tekmovalcev za posamezno tekmovanje in še za marsikaj.
»Pomembno je predvsem ustvarjanje okolja, v katerem se reprezentanti dobro počutijo in lahko maksimalno razvijejo svoj plezalni potencial,« pravi Štremfelj. »Zelo sem vesel, ko kdo iz mladinske reprezentance uspešno nadaljuje svojo plezalno pot v članski konkurenci. Kot selektorja me nekateri trenerji podpirajo, drugi pa bi na tej funkciji raje videli koga drugega. To je normalno, a tudi komunikacija s trenerji terja veliko energije.«
Za vrhunsko kakovost slovenskih mladink in mladincev ni nobene posebne skrivnosti, Štremfelj pravi, da je pomemben talent, bistvena pa sta veselje do plezanja in motivacija. »Pri najboljših opažam, da jim plezanje v življenju pomeni zelo veliko ali celo največ. Večino časa razmišljajo le o plezanju, predvsem pa so pripravljeni vanj vložiti ogromno časa in energije,« pravi selektor, ki je tudi prepričan, da za oblikovanje vrhunskega športnega plezalca ni univerzalnega recepta. »Višja ko je raven plezanja, bolj pride v ospredje način dela, ki je prilagojen natančno določenemu posamezniku,« pravi.
Štremflja je trenersko delo začelo zanimati že med tem, ko je sam uspešno tekmoval. »Raven plezanja je zdaj bistveno višja, trenira se bolje in tudi pogoji za trening se izboljšujejo,« odgovarja. »Balvansko plezanje se je zelo spremenilo, čedalje več je koordinacije in dinamičnih gibov, ki so tudi zanimivejši za gledalce. Pri težavnostnem plezanju so smeri bistveno težje. Čas plezanja se je v letošnji sezoni zmanjšal z osem na šest minut, zato bodo težave v smereh čedalje bolj skoncentrirane, obenem pa se pojavlja čedalje več prvin iz balvanskega plezanja,« pravi Štremfelj. Na olimpijskih igrah v Tokiu leta 2020 bodo podelili komplet odličij le za kombinacijo (balvani, težavnost in hitrost), zato se veliko več plezalcev, tudi slovenskih, posveča tudi treningu hitrosti.
Sam, odkar ne tekmuje več, najraje pleza v skali: balvane, smeri v plezališčih, zadnje čase tudi daljše smeri v hribih. »Zame je to najboljši možen način preživljanja prostega časa,« pravi sin Marije in Andreja Štremflja, prvega para, ki je skupaj osvojil najvišjo goro sveta. »Alpinistične dosežke svojih staršev zelo cenim, še bolj kot to pa sta mi vzgled s svojim načinom življenja in razmišljanja,« pravi Anže Štremfelj.
