Dragi Borut, a se ti je zareklo, ne da bi vsaj malce pomislil na pomen in naslovnika tega vprašanja, ali si res sam ne znaš dati odgovora? Pa je ta preprost. Odpustili smo Nemcem in Italijanom, ker so se kot naciji odrekli nacizmu in fašizmu, ju obsodili in se narodom, ki so bili njune žrtve, več ali manj posrečeno opravičili. Pri nas v mnogih primerih »brat bratu pa ne«, ker je drugi »brat« ostal zvest svoji tedanji stvari oziroma cilju, za katerega se je med drugo svetovno vojno boril, in to na strani okupatorja.
Nesprejemljivo je, spoštovani predsednik države, da spravo naslavljaš in razčlenjuješ po nacionalnem in ne idejnem oziroma vrednostnem ključu, in narobe je, da očitek in poziv k odpuščanju, ki ju vprašanje vsebuje, usmerjaš na tisti del slovenskega naroda, ki je pred 72 leti izboril zmago in osvoboditev nacionalnega ozemlja, kajti le ta del je bil sposoben odpustiti narodoma, iz katerih se je bilo izrodilo zlo. Tisti, ki so s tem zlom sodelovali, so še danes prepričani, da v tem ni bilo nič narobe in da je pravo, ali, če hočemo, hujše zlo (po njihovem komunizem) stalo na nasprotni strani.
Nisem sodeloval na sobotni slovesnosti ob Dnevu zmage v Topolšici, a ne dvomim, da je tvoje retorično vprašanje marsikomu od prisotnih skisal obraz.
Sicer se je kampanja za predsedniške volitve jeseni že začela in, kolikor se bere, kar nekaj strank in političnih akterjev, ki s tvojim predsedovanjem niso najbolj zadovoljni, mrzlično iščejo alternativo. A ne skrbi, imen, ki bi te bila sposobna premagati, ni lahko najti. Analitiki in poznavalci razmer govorijo celo o misiji nemogoče, ker pri množicah prej »pali« estetika kot vsebina – če parafraziram dr. Brgleza – in pri tem ti tudi sam priznavam, da si mojster. Postaven, čeden, igriv, s prefinjeno, neprekosljivo retoriko, ki pove obenem vse in nič, a ki večino slovenskih mamic in ne samo njih očara. Da o populističnih trikih niti ne govoriva.
Sam pogrešam tvojega predhodnika, ki bi danes novemu ameriškemu šerifu znal povedati to, kar ti ne, da se na mednarodnem parketu spodobi vesti drugače, da se doseženi dogovori spoštujejo, da to, kar govori in počne, ogroža svetovno stabilnost in mir, kolikor ga je pač še, da z odmikanjem od Pariškega podnebnega sporazuma oziroma oživljanjem do okolja neprijazne industrije pospešeno rine planet k samouničenju, da se s takim partnerjem ne da sodelovati, še najbolje, da se ga izolira, pa četudi ima ob sebi Slovenko.
In če sva že pri obnašanju do okolja, ki je ključno za našo prihodnost, dragi Borut, vidim nekoga, ki bi te lahko nadomestil in ki je v tem trenutku tudi dokaj popularen: »nobelovega nagrajenca« za okoljski aktivizem Uroša Macerla, predsednika Eko Kroga, dobitnika prestižne Goldmanove okoljske nagrade za letošnje leto, ki če se že spozna na zakonitosti trajnostnega razvoja, verjamem, da bi se hitro podučil tudi o pravilih varnega in produktivnega mednarodnega obnašanja in vodenja državniških zadev. Kolikor sem ga videl na podelitvi omenjenega priznanja, tudi protokol mu ni tuj.
Zato aktivistom Eko Kroga in iskalcem alternativ Borutu Pahorju poziv, naj Uroša nagovorijo h kandidaturi in se podajo v boj za njegovo izvolitev. Volivca v Kopru Uroš Macerl že ima.
Aurelio Juri, Koper