Petek začnemo s kavo. Dogovorimo se, da se zvečer snidemo na Metelkovi na klubskem večeru glasbe z Bližnjega vzhoda in iz okolice, ki me kot glasbeno novinarko vsekakor zanima. Nismo mogli predvideti, da bo dan ubral drugačno pot. Po načrtu sta se prijatelja odpravila k zdravniku v azilni dom na Viču. Sama sem se lotila prevajanja hvalnice, ki jo je spisal ameriški filozof Henry David Thoreau. Del tega, kaj se je zgodilo na Poti spominov in tovarištva po odhodu prijateljev iz ambulante, pa si je čez prvomajske praznike na družbenih omrežjih in drugih medijih lahko ogledala slovenska in tudi mednarodna javnost. K afganistanskemu prijatelju je pristopil policist, ga domnevno napadel s »tonfo« in solzivcem ter grobo aretiral.

Zgodbe vpletenih se razlikujejo. Moja naloga ni sodniška, ne razsojam, kdo ima prav. Zame je bistvo problema drugje in globlje. Na incident se je v skladu s svojim statutom odzval policijski sindikat, ki je razumljivo predstavil policistovo plat zgodbe, a na koncu zagrozil, da so aktivisti nedvoumno vedeli, da se dotični zadržuje na območju Slovenije ilegalno, in mu pri skrivanju celo pomagali, kar naj bi bilo v nasprotju z določbami zakona o tujcih. Osebno se nimam za aktivistko, tudi nisem seznanjena s podrobnostmi in ne vem, ali je tukaj prebival legalno ali ilegalno, kar pa po mojem mnenju zame v njegovem primeru sploh ni bistveno.

Zame je pomembnejše neko drugo vprašanje, ki ima dolgo zgodovino. Z njim se je ukvarjal tudi Thoreau v omenjeni hvalnici abolicionista Johna Browna, ki ga je oblast obesila. Kateri zakon zavezuje človeka? Tisti, ki pravi, da je treba a priori biti nezaupljiv do tujcev in jih, če obstaja sum, da so tu ilegalno, prijaviti represivnim organom, ali tisti bolj prvinski, ki zapoveduje načelno gostoljubnost? Kateri zakon me primarno zavezuje sredi tega, kar nekateri imenujejo največja begunska kriza po drugi svetovni vojni: ZTuj-2 ali preprosta človečnost? Kateri premore več modrosti?

Človečnosti in modrosti sodeč po odzivih, ki si jih je objava posnetka prislužila na družbenih omrežjih, pri delu avtohtone populacije izrazito primanjkuje. »To mu deli!« je zapisal nekdo. »Pred zid pa metek v glavo!« nekdo drug. Policijski sindikat sprašujem, kdo je tu pravzaprav problem. Posamezniki, ki prek omrežij pozivajo k linču, neotesani kvazipatrioti, ki bi vse po vrsti deportirali, še sami ne vedo, kam, ali aktivisti, ki se dnevno trudijo omogočiti tistim na skrajnem dnu družbene lestvice, torej tistim, ki nimajo urejenih dokumentov in si zato ne morejo pomagati sami, minimalne razmere za dostojno bivanje in integracijo? So aktivisti, ki opravljajo delo, ki bi ga pravzaprav morala država, kot je na nedavnem obisku povedal tudi komisar za človekove pravice pri Svetu Evrope, krivi, četudi je morda kdo izmed njih vedel, da je dotični domnevno ilegalec? Ne le da si ne zaslužijo groženj, prislužili bi si pohvalo za svoje požrtvovalno delo, s katerim negujejo zadnje čase ne prav popularno vrednoto solidarnosti.

Zakone je treba spoštovati, a le do tiste meje, ko ne gredo navzkriž s preprosto človečnostjo. Takrat je neizpodbitna dolžnost vsakega, da jih zavrže.