Za seboj je imel srednjo gostinsko šolo, prakso pri Janezu Bratovžu v restavraciji JB in nato še pri Boštjanu Pavlinu v Harfi, potem pa je prišel čas, da stopi na svojo pot. Kam bo šel in z njim gostišče, je bilo jasno že na začetku. Luka nikoli ni hotel biti povprečen kuhar, svoje jedi pa je hotel graditi iz lokalnih in ekološko pridelanih sestavin, po možnosti takšnih, ki prihajajo kar iz okoliških gozdov in potokov ter z domačega vrta.
Mladi kuhar, ki mu je od sestavin najljubše surovo maslo, najraje pa ugrizne v bržolni steak (rib-eye) stare debele krave, suho zorjen 15 tednov, menda za vsako jed zna povedati, od kod kaj prihaja, marsikaj pa pridelajo tudi sami. Skoraj vsa zelenjava, ki se znajde na krožnikih, zraste na njihovi domačiji, delajo pa tudi druge »domačice«, kot so kis, kislo zelje, marmelade in žganje. Kaj pa krožniki?
Če vas ne bodo nagovorili doma zorjena slanina, kozliček, fazan, jagenjček ali postrv iz Medvedovega grabna, vas bo morda kombinacija lokalnih sirov ter drugih dobrot, ki jih, vse ob svojem času, ponujajo bližnje kmetije in narava ter ki jih Luka Košir, ki v roki najraje drži nož yanagiba, nato z največjim veseljem preoblikuje po svoje. tb