Avstrijski izvedenec dr. Wolfgang Kröll je že na začetku včerajšnjega nadaljevanja sojenja ljubljanskemu zdravniku dr. Ivanu Radanu v dolgem uvodu dal vedeti, da se s stališči strokovne priče tožilstva dr. Mateje Lopuh ne bo strinjal. Predlagal je celo, da bi sojenje zaprli za javnost, tako da ne bi »onemogočil njene nadaljnje kariere«. Kröll se je Lopuhove najprej pošteno lotil, na koncu pa sta se v nekaterih točkah celo delno strinjala.
Z rafalom nad dr. Lopuhovo
Kröll je Lopuhovo obtožil, da je pripravila izdelek, »ki mu je objektivnost tujka«, in se zato niti ne čudi, da so ji po njenem pričanju na sodišču grozili. Poudaril je, da ima precej več (30 let) izkušenj in da Lopuhova sploh ni zaprisežena sodna izvedenka. Ker je Lopuhova enega od Kröllovih argumentov o EKG-sliki pacienta s povišanim kalijem ovrgla s študijo usmrtitev v ZDA, pri katerih uporabljajo kalij (drugih študij pa ni), je Kröll dejal, da gre za neprimerno sklicevanje, saj »UKC Ljubljana ni visoko varovano krilo«, »zdravniki pa ne rablji«. Njeno sklicevanje na ameriško študijo je označil za nezaslišano in dokaz, da Lopuhova ni objektivna in nepristranska.
»Le čevlje sodi naj Kopitar,« si je Kröll izposodil še Prešernov verz, ko je Lopuhovi sporočil, da je po njegovem mnenju prekoračila svoje kompetence, in dodal, da jo bo tudi malce podučil, saj ni le zdravnik, temveč tudi profesor in »mi zato pripada pravica, da tudi poučujem«. Prišel je namreč do sklepa, da Lopuhova slabo poznava materijo ali pa nima dostopa do knjižnic, ker dela »le« v standardni bolnišnici (na Jesenicah) in ne v okviru univerzitetnega kliničnega centra.
Lopuhova je avstrijskemu izvedencu odgovorila, da imajo v Sloveniji vse bolnišnice dostop do obsežnega univerzitetnega gradiva, se mu zahvalila za skrb za njeno kariero, nato pa zatrdila, da je delala objektivno. Kröllu je predočila, da je uporabljal že zastarel termin pasivna evtanazija, ko je sodišču razlagal o konceptu dvojnega učinka (ko zdravilo lajša simptome, hkrati pa tudi skrajšuje življenje) in se pri odnosu do skrbi za umirajoče skliceval na papeže Pija XII., Janeza Pavla II. in Benedikta XVI. Državna koordinatorica za razvoj paliativne oskrbe je tudi pojasnila, da so njegova dojemanja paliativne oskrbe preživeta ter da ni nujno, da ista zdravila, ki lajšajo simptome, tudi skrajšujejo življenje.
S tožilko bi pisal knjigo
Kröll se je včeraj obregnil tudi ob tožilko dr. Katarino Bergant, češ da mu je po njegovem lanskem zaslišanju dejala, da bo zahtevala njegovo izločitev le iz taktnih in procesnih razlogov in da naj tega ne jemlje osebno. To je tožilka ostro zanikala in dodala, da je izločitev predlagala, ker naj bi se Kröllu na sojenju zareklo, da je (tudi) zagovornik zdravnikov, kar Kröll sicer zanika. Nato pa je dejala še, da je Kröll ves čas sojenja želel z njo priti v stik, po svojem prvem (lanskem) pričanju pa jo je vprašal, ali bi bila kot soavtorica pripravljena sodelovati pri knjigi, ki jo bo napisal o primeru Radan. Prav tako ji je čestital, da je bila dobro pripravljena in prišla »zelo blizu«. Kröll je nato priznal, da ji je predlagal sodelovanje pri pisanju knjige, vendar da »to ni ilegalno dejanje«.
Čas je ostal le še za soočenje Lopuhove in Krölla glede Radanovega umirajočega pacienta, za katerega naj bi bil usoden propofol. Kröll je Lopuhovi med drugim očital, da postavlja hipoteze in ne govori le o dejstvih. Kot je bilo mogoče razbrati iz njegovega pričevanja, se je sam opiral predvsem na – sicer pomanjkljivo – medicinsko dokumentacijo, Lopuhova pa je upoštevala tudi izjave prič in Radanov zagovor. O določenih lastnostih propofola na neozdravljivo bolnega pacienta (upadanje krvnega tlaka in morebitne težave z dihanjem) sta se na koncu sicer celo strinjala, vendar pa imata različne poglede na Radanovo vlogo pri obravnavanih pokojnih pacientih. Kröll meni, da mu ne gre očitati umora ali grobo malomarnega zdravljenja, Lopuhova pa misli drugače. Danes bosta spregovorila še o treh sumljivih smrtih Radanovih pacientov.
