Je opravičevanje holokavsta v Sloveniji dopustno?

O tem sem že v začetku novembra 2015 v Dnevnikovem Objektivu objavil članek »Že znana pravniška sprenevedanja okrog sovražnega govora«, v začetku decembra 2015 pa še pismo pod naslovom »Tožilstva premila do sovražnega govora?«, iz katerega citiram zadnja dva odstavka, ker sta očitno še zelo aktualna:

»O močno zgrešenih stališčih nekaterih naših teoretikov glede tega in o opiranju našega tožilstva nanje sem pisal že pred nekaj leti, tudi v strokovnem tisku (Pravna praksa št. 1/2012, Kje je meja med svobodo govora in sovražnim govorom), žal brez uspeha. Zato me zelo veseli, da dr. Rok Čeferin, Dnevnik in še nekateri drugi niso odnehali in so zdaj, ko se ob begunski krizi in tudi ob referendumu o pravicah istospolno usmerjenih sovražni govor spet razrašča čez vse razumne meje, ponovno opozorili na težko razumljivo pasivnost državnega tožilstva ob tem.

Iz prej omenjenega svojega članka citiram: 'Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP) med legitimnimi cilji, ki upravičujejo omejevalne posege države v svobodo izražanja, ne navaja samo 'preprečevanja neredov ali zločinov' (na čemer temeljijo poenostavljene ideje o neposredno grozečem nasilju kot edinem možnem razlogu za kaznivost sovražnega govora), ampak med skupaj šestimi takimi cilji tudi zavarovanje ugleda ali pravic drugih.' Naj ob tem spomnim tudi naša tožilstva, da smo v Evropi, ne v Ameriki – in da se je zlasti v Evropi iz sovraštva do tujcev in vseh 'drugačnih' razvilo že toliko gorja, da je zatiskanje oči pred to nevarnostjo družbeno zelo neodgovorno.«

Tokrat, leto in pol po gornjih opozorilih brez odziva, je kritiko še bolj kot na tožilstva treba usmeriti na tiste, ki bi (če že tožilstva molčijo) morali že zdavnaj poskrbeti za odstranitev absurdnih ovir v zakonodaji in za njeno uskladitev z ustavnimi zahtevami. O politikih je tu škoda vsake besede, žal pa je tu tudi pretežni del naše pravne stroke spet odpovedal in se, ne prvič (spomnimo se sramotne zgodbe o izbrisanih), z nedopustno pasivnostjo ali celo aktivno dejansko postavil v obrambo hudih kršitev temeljnih človekovih pravic. Seveda je tudi svoboda govora človekova pravica, toda njene zlorabe lahko pripeljejo do še mnogo hujših in nevarnejših kršitev.

Zato je povsem neresno in neodgovorno – kljub vsem strokovnim kritikam – že vse od leta 2011 v kazenskem zakoniku ohranjati absurdni pogoj, da je ustavno prepovedani sovražni govor kazniv samo, če je bilo »dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev«. Ta skrajno neresna zakonska določba namreč pomeni, da naj bi bil družbi bolj nevaren pijanec, ki se v gostilni stepe s sopivci druge narodnosti in pri tem vpije kakšna šovinistična gesla, kakor nekdo, ki v navidezno uglajenem jeziku po medijih seje nestrpnost do velike množice soljudi druge narodnosti, vere, političnega prepričanja, spolne usmerjenosti itd.

Zdaj je to pripeljalo tako daleč, da naj bi bilo celo opravičevanje holokavsta zgolj »trditev z desnice«! Se bo vsaj zdaj morda kdo le zbudil?