Sramotno je, koliko let že naši vodilni politiki, člani vlade, parlamenta in vseh institucij premlevajo zgodbo o drugem tiru. Ali je že kdo seštel, koliko nas je stalo mlatenje prazne slame, izdelava raznih študij, projektov, strokovnih mnenj? Ko smo po osamosvojitvi postali gospodarji na svojem (čeprav se je pokazalo, da smo slabi gospodarji in smo zapravili večino tistega, kar smo nekoč že imeli), so naši vrli politiki na vsa usta razglašali, da bomo postali Švica v malem. Nič od tega se ni zgodilo, mnoge države, ki so bile po razvitosti za nami, so nas že prehitele. Naj omenim, koliko kilometrov cest in za kakšen denar je v času naše samostojnosti naredila sosednja Hrvaška. Švicarji so zgradili več kot 50 kilometrov dolg predor za železniški in avtomobilski promet.

Občasno se sprašujem, ali naši politiki sploh spremljajo dogajanje po svetu, ali imajo vizijo, kakšna naj bi bila naša država čez 30 ali 50 let. Ali obstaja kakršna koli možnost, da se bodo ljudje vozili na relaciji Jesenice–Dobova in Maribor–Koper s hitrim vlakom, ki bo za to pot potreboval manj kot eno uro, ali pa so to le naše sanje? Pozanimajo naj se, koliko takih prog je bilo v preteklih 25 letih zgrajenih v evropskih državah (Nemčija, Španija, Francija…). Kaj pa se je spremenilo pri nas?

Nekoč sem se na železniški postaji pogovarjal z enim od uslužbencev in ga vprašal, kako je z modernizacijo naše železnice, pa je samo zamahnil z roko. Mimogrede je navrgel, da bi, če bi ostali v nekdanji skupni državi Jugoslaviji, verjetno zgradili hitro progo Jesenice–Gevgelija in morda še dodatni krak proti Bolgariji (nekdanja trasa Pariz–Carigrad). Zdaj o tej trasi odloča štiri ali pet držav, ki pa ne najdejo skupnega jezika. Šušlja se, da nam je Kitajska ponudila zgraditev hitre proge. Kitajci so na tem področju strokovnjaki, saj so zgradili več tisoč kilometrov prog. Po nekaterih informacijah naj bi vlak za približno 2000 kilometrov dolgo pot od Pekinga proti vzhodu potreboval manj kot deset ur. Slovenci niso bili pripravljeni, da bi nekaj tisoč Kitajcev gradilo progo pri nas. Tako nas bo mednarodna železniška povezava obšla. A tu ne gre le za potniški promet, pomembnejši je tovorni promet, saj ni vseeno, ali tovor potuje s hitrostjo 50 do 70 kilometrov na uro ali 200 in več. Podobna situacija je tudi z avtocestami, saj naj v interesu Slovenije ne bi bila povezava Koper–Dragonja ali Postojna–Jelšane.

Naj še omenim, da nekaj tisoč Kitajcev dela na različnih gradbiščih v Srbiji in v ničemer nikogar ne ogrožajo, saj imajo svojo tehnologijo in svoje ekipe, ki so zelo dobro usklajene, angažirajo pa tudi domače ljudi. Seveda politični vrh obeh držav zatrjuje, da je medsebojno sodelovanje na dobrih temeljih, izkušnje in življenje pa kažejo drugačno sliko. V Sloveniji pa čakamo, kdaj se bosta politika in stroka efektivno opredelili za projekt, ne pa mencali leta in leta ter zapravljali dragoceni davkoplačevalski denar.

Dragan Petrović, Ljubljana