Stari ljudski rek »Gliha vkup štriha« govori, kako so tudi skupaj enostranski namesto primerno celoviti in zato marsikaj bistvenega spregledajo, namesto zagledajo. Dosti bolj koristno vrednoto izraža drug stavek: »Hvala, da se z menoj ne strinjaš, saj moja spoznanja s tem dopolnjuješ. Razmišljaš pač z vidika, ki ga moja specializacija ne pokriva.« S takim stališčem se začne ustvarjalno interdisciplinarno sodelovanje. To velja tudi za ustvarjanje in uveljavljanje zamisli, ki bi naj postale invencije (vključno z izumi in patentiranim delom izumov, tudi genialnih) in potem tudi inovacije, tj. uporabnikom v praksi dokazano koristne novosti. Zato je potrebno specializirano znanje, ki pa je danes vse ožje in zato vse bolj in vse manj koristno.

To pomanjkljivost pokrivata teorija sistemov in inovacijski menedžment. A teh disciplin specialisti nočejo spustiti v svoje arene, četudi so praktični dokazi, da sta nujni in koristni že dolga desetletja. Zato nastane inovacija iz le ene od kar tri tisoč zamisli, zato je finančni izplen tako zelo različen, (tudi) zato je slovenska industrija bolj razprodana kot svetovno uveljavljena. Žal. Vpis na podiplomski študij podjetništva in inovacijskega menedžmenta pa je majhen. Ko smo pred leti poskušali doseči skupen slovenski program, ga ni bilo mogoče, ker so mu nasprotovali samozadostni inženirski specialisti, ki znajo ogromno, razen tega, kako svoje genialne dosežke uveljaviti v praksi. Pač nočejo inovacijskega menedžmenta in interdisciplinarnega ustvarjalnega sodelovanja niti metod, ki ju lajšajo ali celo omogočajo. Šolske oblasti niso seveda nič boljše.

Zasl. prof. dr. Matjaž Mulej, Maribor