Kakšna šola so pravzaprav Obrazi prihodnosti, je težko opredeliti v nekaj besedah, je na Odru pod zvezdami dejal odgovorni urednik časopisa Dnevnik Miran Lesjak. »Ne gre za to, da bi iz vas radi naredili novinarje, ampak bi vas radi izobrazili za medije, ki pomembno krojimo družbo. V njej ni pomembno samo dobiti informacijo, treba jo je tudi razumeti,« je dijakom položil na srce. Za razumevanje informacij pa je treba brati časopise (v katerem koli formatu). »Ko beremo časopise, ugotovimo, da se svet ne vrti zgolj okoli virtualnih prijateljev, pač pa je veliko večji in ga predstavljajo ljudje, ki se ne strinjajo vedno o vsem. Resnični svet je svet nasprotij in razlik, ki jih je treba spoštovati.«
To so na svoji koži občutili denimo dijaki, zbranih pod okriljem Šolskega centra Ljubljana, ki so v projektu sodelovali prvič. Izžrebali so zahtevno temo o begunski krizi, ki so ji namenili dve strani časopisnih člankov. »Skrbel nas je pogled dijakov na to temo. Ne zato, ker bi bili sami nestrpni, pač pa zato, ker v svojem okolju o tem slišijo precej in tudi negativna stališča brez premisleka včasih ponavljajo,« se spominja eden od njihovih šolskih mentorjev Jože Šemrov. A izteklo se je bolje, kot bi si lahko predstavljali. Eden od dijakov, ki do begunske problematike ni gojil kaj dosti razumevanja, je obiskal azilni dom, kar je njegov pogled na tovrstno problematiko popolnoma spremenilo. Opravil je šolo Obrazov prihodnosti, še preden je napisal članek, je pomen takšnih izkušenj izpostavil Lesjak.
Obraze prihodnosti bomo še videvali
Dijaki so v Obrazih prihodnosti razmišljali tudi o mejah mogočega. Loredana Hana Vegelj iz Srednje vzgojiteljske šole in gimnazije Ljubljana je tako naslovno vprašanje, kaj bi naredila s 100.000 evri, če bi jih imela, spremenila v razmišljanje, kako do takšne vsote sploh priti. »Alergična sem na izgovore in na ljudi, ki se nočejo potruditi. Vse je mogoče,« je prepričana. Zaveda se, da ima denar močan vpliv na ljudi, ki seže dlje od občutka ekonomske varnosti. Ob tem spomni na pripoved o gospodu, ki je imel vrečo zlata in jo je zakopal na vrtu. »Vse noči je bil buden, hodil je po vrtu in oprezal, da mu kdo ne bi izmaknil zlatnikov. Revež, ki mu jih je ponudil, pa jih je zavrnil s pojasnilom, da želi vsak večer k počitku leči brez tovrstnih skrbi,« je dodala dijakinja.
Takšno razmišljanje je dokaz, da se nam prihodnosti, ki naj bi slonela na mladih, ni treba bati, si je oddahnil voditelj zaključne prireditve na Odru pod zvezdami akademski igralec Uroš Bučar, ki je članke redno prebiral. Obraze, ki so se zbrali na prireditvi in ki jih predstavljamo tudi na naslednjih straneh časopisa, bomo namreč v prihodnosti še videvali. Krojili bodo našo znanstveno, poslovno, akademsko, športno, umetniško, politično in še kakšne vrste prihodnost. Dokaz za to so njihova razmišljanja, ki so jih trikrat na teden delili z nami in našimi bralci. S tem so, kot pravi Tadej Počivavšek, dijak I. gimnazije v Celju, spoznavali tudi sami sebe. »Pisali smo o življenjskih mejnikih in ob preverjanju mnenja drugih sem razmišljal, ali je zame matura, ki jo letos opravljam, res tako pomembna. Ugotovil sem, da je, saj za vpis na medicinsko fakulteto potrebujem zelo dober uspeh,« ugotavlja. »Med moje mejnike pa bo poleg diplome, poroke, potovanj in zdravniške prakse zagotovo spadala tudi prva operacija, ki jo bom opravil,« je prepričan.
Dan, drugačen od vseh drugih
Za marsikatero ekipo med posebne življenjske mejnike sodi tudi objava člankov v našem časopisu. »Na dan objave smo bili z našimi dijaki na ekskurziji in kar nismo mogli dočakati vrnitve v šolo. Na poti smo se ustavljali na bencinskih črpalkah in si zagotovili vse razpoložljive izvode Dnevnika,« se tega dneva spominja pomočnica ravnateljice Gimnazije Franceta Prešerna Kranj Tanja Ahčin. Skupaj s profesorico Ireno Rakovec Žumer sta prav tako kot vsi sodelujoči bogatejši za nova spoznanja: »Dijaki na primer povsem drugače razumejo meje nujnosti uporabe sodobnih tehnologij kot mi. Že lani smo spoznali, kako časopis sploh deluje. Prepričani smo bili, da dovoljuje precej več umetniške svobode,« poudarja Rakovec-Žumrova.
Novo učno okolje za vse vpletene
Tako za dijake kot za profesorje, ki so jih spremljali, so Obrazi prihodnosti s šolskega vidika pomenili povsem novo učno okolje, opaža Andreja Ahčin, ravnateljica srednje šole v Biotehniškem centru Naklo. »Mladino ste povabili k življenjski priložnosti pisanja za časopis. Naši dijaki so pisali o predsedniških volitvah, kar je zelo aktualna tema. Ko sem jih opazovala od daleč, sem videla, kako dobre učinke je imelo učenje o novinarskih žanrih in pravilih novinarskega pisanja, enako velja za raziskovanje o temi in delo na terenu. S tem so si izoblikovali precej širšo sliko aktualnega dogajanja, kot bi jo imeli sicer,« je poudarila.
Vznesenost pa je bilo na zaključni prireditvi zaznati tudi med Dnevnikovci. »Navdušena sem nad energijo, ustvarjalnostjo in iznajdljivostjo dijakov. Ekipa, ki sem jo vodila, je pisala o življenjskih mejnikih. Mi smo si zamišljali, da bodo pisali o poroki, ustvarjanju družine in podobno, a so nas presenetili s povsem drugimi osebnimi cilji. Od njih sem se resnično veliko naučila,« je s ponosom svoje vtise po sodelovanju s celjskimi dijaki strnila Anita Vošnjak, novinarka in ena od 25 Dnevnikovih mentorjev.
O dijakih in šolah, ki jih obiskujejo, njihovem delovanju in svetu skozi oči mladih smo se veliko naučili vsi, ki smo vodili dijaške ekipe od zamisli do izida člankov v časopisu - Dnevnikovi uredniki, novinarji, tehnični uredniki, lektorji, grafiki, fotoreporterji in drugi. Zato so tudi za nas Obrazi prihodnosti izvrstna šola z edinstvenimi učinki.
